Dan upora, ko je Drnovšek vstal od mrtvih: “A ste vi ljudje? Al kaj ste?”

Državna proslava ob dnevu upora proti okupatorju je bila letos v Trbovljah. V dvorani Delavskega doma, ki spominja na kulturne domove, ki so bili nekoč emblem slovenskih krajev in vasi. Nekaj jih je še ostalo v starem sijaju. Tako kot gasilski domovi in cerkve.

Blizu mi je bil ton proslave, estetika, nastopajoči, sporočilo. Ker je govorila o lokalnih junakih in upornikih od knapov in umetnikov pa do vztrajnih kmetov, ki so po dvajsetih letih sodno premagali velike korporacije, ki onesnažujejo okolje.

Odličen koncept snovalca Stojana Pelka in režiserja Iztoka Kovača. Nič ne bi imela proti, če bi slovenska mesta posvojila ta koncept in bi vsako leto 27. aprila gledali proslavo lokalnih upornikov.

Morda bi to zdramilo upornike v nas, da bi vstali s kavčev in izza računalnikov in se postavili na javno ploščad. Pogrešam upor, ki zdrami in premakne. Teh gest je odločno premalo.

Naboj upora

Proslava je imela šlif 80. let. Naboj upora, ki je v meni prebudil spomine na stari občutek medsebojne kolektivne povezanosti. Plesna estetika in motorika skupine EnKnap — plesni deli in posnetki so bili iz njihovih predstav — sta proslavi dajale trdno podstat. Odločen, minimalističen, poetičen gib.

“Včasih je za zmago teme dovolj že, da ljudje ne storijo ničesar. Da so tiho.”

To je bil stavek v govoru predsednika DZ Milana Brgleza, ki si ga je treba zapomniti.

Seveda se ni mogel izogniti — vsaj z omembo — povojnih pobojev in njihove krivičnosti. To je zdaj modno. Za praznik ne slavimo več samo tistega, čemur je praznik namenjen. V skladu z zapovedano uravnoteženostjo je treba omeniti tudi drugo plat zgodbe in jo relativizirati. Zmanjšati pomen praznovanja.

Ja, povojni boji so bili krivični — ampak poanta je tokrat drugje.

Afera Ambrus

Janez Drnovšek je bil na proslavi postavljen med upornike. Z arhivskimi TV posnetki in z živo prezenco mladega igralca.

Če se še spomnite afere Ambrus, Drnovšek je konec decembra 2006 romski družini Strojan — takrat brez doma — pripeljal bivalne kontejnerje. Zato, da bi božič in novo leto praznovali pod streho — “kot ljudje”.

Dialog s prebivalci Ambrusa (drugimi prebivalci), ki so se hoteli Strojanovih znebiti, je bil zgodovinski. Takrat je Drnovšek izrekel ta antološki stavek: “A ste vi ljudje? Al kaj ste?”

Le kako sta se počutila predsednik Republike in Vlade tam v Trbovljah v prvi vrsti? Upam, da vsaj v tem trenutku neugodno.

Takih stavkov od njiju ne moremo pričakovati. Si predstavljate, da bi šla Pahor in Cerar prebivalce manjših mest, kamor so hoteli naseliti begunce, spraševat, ali so ljudje in kaj je z njihovo medčloveško solidarnostjo? Ni šans. Ne spomnim se niti, da bi z varne izjave dala izjavo, ki bi vsebovala besedo “ljudje”.

Pahor ima rad ljudi. In pika.

Predsednik Republike jih ima sicer rad, ljudi, vsaj zdi se tako, ker kar naprej opravlja njihovo delo. Medtem pa nihče ne opravlja njegovega. Najbrž ima najraje tiste, ki so ga volili in ki bi verjetno zavrnili begunsko družino.

No, morda bi navrgel stavek, ki vsebuje besedo “odločno”, ali pa bi za nekaj prevzel retorično odgovornost.

Pahorjev problem je v tem, da ko za nekaj “prevzame odgovornost”, potem postavi piko. Moral bi postaviti vejico. Moral bi našteti, kaj iz tega sledi. Konkretno.

Razlika seveda ni samo slovnična. Razlika je vsebinska. Vsebine ni.

Predsednik vlade in sočutje? Tudi če bi kaj podobnega izjavil, mu ne bi verjela. Zvenelo bi približno tako okorno kot Junckerjevo objemanje in poljubljanje.

Nezaslišano. Nepredstavljivo.

Karkoli že je Drnovšek takrat v Ambrusu naredil — to prepuščam zgodovinarjem in politologom —, tega ne bom nikoli pozabila. Po funkciji mu ne bi bilo treba tega reči. Ni bila njegova dolžnost, da je to rekel. Odreagiral je človeško. Nezaslišano. Nepredstavljivo.

Pahor in Cerar sta ne samo brez konkretne vizije. Da bi se iz politikov spremenila v državnike, jima manjka še marsikaj. Profesionalno in človeško sta bleda, neobčutljiva, nedostopna.

Je to razlog, da se jima ne upremo? Ker se je težko upirati oprijemljivemu? Birokraciji, bankirjem, nevidnim ljudem iz ozadja? Kako vtkati človečnost v hekerske akcije? Z vztrajnostjo zasavskih kmetov? Na dvajset let podlage boja na sodišču?

Zaupanje

Kako je prišlo do tega, da med politiki ni več državnikov in humanistov? Kaj točno je sprožilo ta val mencajočih birokratskih vladnih uslužbencev? Odkod ti selfiji in vojaško postrojavanje?

Ne gre za to, ali so mi ti ljudje všeč in blizu po stališčih. Zaupam lahko tudi tistim — in jih spoštujem —, s katerimi se ne strinjam. Ali pa morda mešam všečnost in zaupanje?

Toda kako naj zaupam marionetam, manekenom, ki se igrajo politiko?

Na pomanjkanje zaupanja v politike me je opozoril tujec, ki večkrat prihaja v Slovenijo. Pravi, da opaža, je to pri nas zelo hitro strmoglavilo.

Kdaj je politika kot poslanstvo in veščina izgubila veljavo? Ali to zdaj kompenziramo tako, da volimo ljudi brez jajc, možganov in srca? Kje se skrivajo tisti, ki vse to imajo?

In kar je še najhuje: bi bili sploh izvoljeni?