Marine Le Pen ni Donald Trump in frexit ne bo brexit. Toda pozor: NNNP!
Morda se še kdo spomni francoskih predsedniških volitev leta 2002. V drugi krog sta se uvrstila kandidata RPR Jacques Chirac (skoraj 20%) in — presenetljivo — Nacionalne fronte Jean-Marie Le Pen (skoraj 17%).
Nenadoma je pol Francije in tako imenovanega svobodnega sveta — demokratičnega, svobodnjaškega, levičarskega — skoraj severnokorejsko enoglasno podprlo Chiraca, ki bi ga pred 21. aprilom utopili v žlici vode.
Tako je potem 5. maja “francoski Georges Double-Vé Bouche” premočno premagal očeta naslednice na čelu FN in letošnje kandidatke za drugi krog z več kot 82% glasov.
Ljudje nikoli ne držijo tako trdno skupaj kot takrat, ko jim preti zunanji sovražnik.
Starega desničarja Le Pena — morda še enega od zadnjih, ki si je brez državljanskega in politološkega ostanka zaslužil to oznako — so se vsi tako strašno bali videti v Elizejski palači, da v drugem krogu res ni imel nobenih šans.
Starega desničarja Jean-Marie Le Pena — morda enega od zadnjih, ki si je brez državljanskega in politološkega ostanka zaslužil to oznako — so se leta 2002 vsi tako strašno bali videti v Elizejski palači, da v drugem krogu res ni imel nobenih šans. Ni zanesljivo, da bi nasprotnikom 15 let pozneje s podobnim manevrom uspelo preprečiti zmago tudi njegovi hčerki Marine.
Aha, glas za Macrona itd.
Primerjava predsedniških volitev 2002 z letošnjimi, okroglih 15 let pozneje, je ali vsaj bo zgovorna.
Takoj po uvrstitvi Emmanuela Macrona (skoraj 24%) in Marine Le Pen (čez 21%) v drugi krog — ampak res takoj, šlo je namreč dobesedno za minute — so se začeli vsi od poraženih kandidatov in strankarskih central pa do medijev in analitikov oglašati, da je zdaj treba podpreti Macrona.
Da ja ne bo zmagala ta desničarka, ki bi Francijo potegnila iz evrocone in še Unije za nameček — če niti ne omenjam, kako slabo da bi se pisalo beguncem in tujcem in drugim priseljencem. Kaj šele teroristom in kopalkam v burkinijih.
Za božjo voljo, namenoma karikiram!
Prva in druga pripomba in razlika
Prva pripomba je, da se je ta transfer glasov leta 2002 zdel še nekako normalen. Politično in etično normalen. Glasuj za tega in tega kandidata tudi v primeru, če ga ne maraš — če nočeš, da bi bil izvoljen tisti, ki ga še bolj ne maraš. Sicer si pripiši posledice.
Ali ljudje še nimajo dovolj volitev, na katerih volijo samo zato, da volijo najmanjše zlo? Najmanj slabega kandidata? Ker ni boljšega? Faute de mieux, če smo že v Franciji?
In drugič, tudi če bodo mnogi francoski volilci 7. maja s figo za Mme Le Pen v žepu glasovali za Macrona, to še ne pomeni nujno, da ji bodo preprečili zmago. To po mojem ni več ziher.
Upam si napovedati — ne več kot to, ker nisem futurist —, da Macron v drugem krogu definitivno ne bo zmagal s takim naskokom kot takrat Chirac.
Nič nas ne sme presenetiti
Možno pa je tudi, da bo Marine Le Pen vendarle zmagala. Patetično patriotski pozivi etabliranih francoskih politikov — levih in centristov, karkoli že to danes pomeni — morda ne bodo zalegli.
Tudi zgroženost francoskih in svetovnih mainstream medijev nad nacionalizmom, antievropeizmom, antiislamizmom, ki ga proklamira FN, morda ne bo nagnila tehtnice na Macronovo stran — ali pa bo morda dosegla ravno nasproten učinek od zaželenega.
Marine Le Pen ni Donald Trump in frexit ne bo brexit. A kot že vemo od lani, dandanes je vse možno. Nič nas ne sme presenetiti.
Še en teroristični napad bi šel na roko Marine Le Pen. Čeprav dvomim, da se bo do naslednje nedelje zgodilo kaj dramatičnega.
Razen če se ne bodo Rusi spet kaj vmešali na svoj način in pomagali svoji kandidatki. Samo povem.
