Gregory Porter kot nekoč, ko je bil vokal eden od vogalov jazza
Ostaja skrivnost, kako je 4. julija 2014 na 55. MJF — ker so bili že prej kdaj slabše obiskani — Benigarju in Costi uspelo napolniti Križanke z Gregoryjem Porterjem.
No, mogoče bomo nocoj dobili odgovor. Če bo Porterju uspelo napolniti Gallusovo dvorano — pa čeprav je je pol manj kot Križank —, potem bo to za mesto brez jazza in jazz kluba totalen uspeh.
Gregory Porter je pevec stare šole, trmast, ortodoksen grassroots šminker, ki se za razliko od updatanega, vsem všečnega jazzy popevkarja tipa Michael Bublé zanaša na publiko, ki jim je jazz že blizu in ki so veseli, da se vsake toliko najde en tak crooner kot so bili tisti v dobrih, starih časih, ko je bil vokal eden od vogalov jazza.
Gregory Porter je pevec stare šole, trmast, ortodoksen grassroots šminker. — [Fotografija: Gregory Porter Gallery.]
Balaklava bariton
Gregory Porter je star 45 let. Ne vem točno — no, vem —, zakaj ga nisem šel poslušat že pred tremi leti, ker bi bilo v Križankah gotovo bolje kot v Cankarju, ampak zame je definitivno najboljši pevec po Johnnyju Hartmanu (priporočam zlasti tole s Coltraneom), med še živečimi pa skupaj z Andyjem Beyem (ki je sicer precej starejši).
Porterjev zaščitni znak sta “smetanast bariton” in smešna mehka čepica s šildom in naušniki, nekakšna balaklava, ki jo je hočeš-nočeš nekaj časa nosil po kožni operaciji na licih, potem pa se ga je prijela in je ne sname več.
Posnel je albume Water (2010), Be Good (2012), Liquid Spirit (2013, grammy za najboljši vokalni jazz album) in Take Me to the Alley (2015, še en grammy). Glede na to, da je v petek minilo ravno eno leto, odkar je umrl Prince, naj ponudim v ogled in preposluh Porterjevo verzijo Purple Raina v tribute to Prince oddaji Later Joolsa Hollanda.
Lani je nastopil tudi v Glastonburyju, vendar ga Vesna Hauschild ni ujela.
Porterjev zaščitni znak sta “smetanast bariton” in smešna mehka čepica s šildom in naušniki, nekakšna balaklava, ki jo je hočeš-nočeš nekaj časa nosil po kožni operaciji na licih, potem pa se ga je prijela in je ne sname več. — [Fotografija: Gregory Porter Gallery.]
Sezona 2017
Če odštejemo Roscoe Mitchell Sextet 31. januarja in Archieja Sheppa (in Reggieja Workmana) 30. junija — kar pa, milo rečeno, zagotovo ni bilo in ne bo spevno —, je Gregory Porter nedvomno vrhunec letošnje ljubljanske jazz sezone.
Jazz festival — letos že 58. MJF Ljubljana — je omejen na Cankarjev dom. Ker z glasbo, ki jo selektorji selekcionirajo, sponzorji pa sponzorirajo, pač ne napolnijo več Križank.
Festival je varljivo razvlečen na pet dni, sicer pa razfrčkan na skorajda matinejske (popoldanske) koncerte, sešne v Kidričevem parku, dvoranske koncerte in ponočevanja v Klubu CD. To ni nič.
Jazz festival je marginaliziran. Jazz sam je marginaliziran. Dolgočasno legitimnost mu daje samo še etabliranost Cankarjevega doma in alternativna samovšečnost redke preostale publike, ki se ima za zveste poznavalce, v resnici pa je od včeraj.
Publika je šla drugam, ker je prihajala druga, drugačna glasba, v glavnem bolj poceni, organizatorji pa so še bolj trmasto radikalizirali očitno nepopularen koncept in lokacije in ortodoksnim fanom na ljubo sami dokončujejo začeto evtanaziranje jazza.
Gregory Porter, vokal; Tivon Pennicott, saksofon; Albert ‘Chip’ Crawford, klavir; Ondřej Pivec, Hammond B3 orgle; Jahmal Nichols, bas; Emanuel Harrold, bobni. Gallusova dvorana CD ob 20:00, Vstopnice: 22€, 26€, 33€, 37€, 44€.
