Več ko je svobode na papirju, manj je je v resnici (na schengenski meji)

Ko je leta 2004 Slovenija vstopila v EU, smo bili državljani veseli iz cele vrste razlogov. Vsaj tri lahko stresem iz rokava, več od tega pa so že čisto osebne preference.

Prvi je bil ta, da smo končno spet nekomu pripadali. To imamo Slovenci v genih. Mi nismo navajeni živeti sami. Od pradavnih rodovnih skupnosti do rajnke Jugoslavije smo vedno potrebovali neko širšo državno obliko, da smo se dobro počutili in znotraj tega dokazovali naše sposobnosti in talente.

Drugi razlog je bil gospodarske narave. EU je bogata skupnost držav — in tam, kjer je veliko denarja na mizi, ga lahko nekaj pade v naročje tudi tistim, ki so premajhni za v prvo vrsto.

Tretji razlog pa se mi je kot državljanki Evrope že takrat zdel izjemen preskok v novo civilizacijsko družbo.

To je bila svoboda gibanja in brezcarinska politika. Še posebej potem, ko smo vstopili v schengensko območje. Potovati brez ovir in potenja ob prestopanju meje je bila zame takrat najbolj vidna manifestacija dejstva, da smo vstopili v EU.

Nesproščena vožnja

Dobro se spomnim, kako smo včasih potovali v Trst, italijansko Gorico ali v Celovec.

Tja je šlo veselo. Res je, da smo čakali v vrsti in da so pregledovali dokumente, vendar z veljavnimi dokumenti in s praznim prtljažnikom ni moglo biti nič narobe.

Pot nazaj je bila zahtevnejša. Avto je kar počepnil. Bili smo obloženi s kavbojkami zase in za prijateljico, s kavo za mamo, staro mamo in teto, z margarino za ostalo sorodstvo, pa s pralnimi praški, plenicami za nečake, da nekaj parov čevljev sploh ne omenjam.

Brezskrbnost je izginila. Ko smo se bližali mejnemu prehodu, je srčni utrip postajal hitrejši in dlani so se nam začele potiti. To ni bila sproščena vožnja.

Dvakrat v življenju sem plačala carino. Enkrat za preveč čevljev (ki so me tako ali tako tiščali) in enkrat za nekaj kil kave. Kar je bilo preveč, je bilo pač preveč.

Do tega tedna sem se tem spominom smejala. Danes pa mi ni do smeha.

Pa razumite demokracijo, če morete

V petek navsezgodaj je bila čakalna doba zaradi ponovno uvedene mejne kontrole za vse, ki prestopajo schengensko mejo, na mejnem prehodu Gruškovje za izstop iz Slovenije na Hrvaško eno uro, na Obrežju in Starodu pa tri ure.

To je seveda bistveno več, kot smo čakali za prestop meje nekoč, ko so bile naše meje formalno mnogo bolj zaprte.

Danes se vračamo v čas, ki se nam je še do včeraj zdel smešen in ki smo si ga predstavljali samo še v starih jugofilmih ali v zgodbah standup komikov. Skratka, neponovljiv. Da tako imenovanih tehničnih ovir, ki jim navadni državljani pravimo ograje, niti ne omenjam. Teh ni bilo niti v časih bivše države.

Zavzemanje za demokratični razvoj sveta je prineslo družbeno ureditev, ki državljanom omogoča svobodo in pravico do lastnega mnenja, izražanja, odločanja in gibanja.

Toda to nas je obenem pripeljalo do tega, da spet živimo za ograjami in da smo podvrženi ostri kontroli ob prehodu državnih mej.

Pa to ni samo evropska realnost. ZDA, ki vsaj v percepciji državljanov sveta veljajo za model demokracije, nameravajo zgraditi zid na meji z Mehiko.

Pa razumite demokracijo, če morete.

​Svobodni pretok koga ali česa?

Več ko imamo svobode na papirju, manj je imamo v resničnem življenju. 

“Svobodni pretok blaga in ljudi”, kot je zapisano v marsikaterem dokumentu EU, je ljudi že črtal. Samo še kakšna poslovna pošiljka naj eksplodira, pa bo konec svobodnega pretoka tudi za blago.

Trenutne svetovne politične silnice in figure ne dajejo nikakršnega upanja, da bi se razmere lahko v kratkem spremenile. Sploh pa ne do prihodnjega petka, ko potujem službeno na Hrvaško.

Petek pred podaljšanim velikonočnim vikendom? Vem, slabo sem načrtovala, boste rekli. Ampak posel v demokraciji zahteva tudi svobodno izbiro časa.

Že danes sem zaskrbljena. Srce bije hitreje in dlani so že potne.

No, do nedelje zjutraj je Hrvaška sporočila, da odstopa od izvajanja uredbe o poostrenem izvajanju mejne kontrole, pa tudi naši so omilili preglede. Avstrijci pa bodo očitno vztrajali.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.