Našo generacijo je bilo treba zaklepati not, današnjo pa bi bilo treba ven.

Danes ni več sprejemljivo, kaj šele popularno, da se ga kot mlad človek napiješ, obiščeš diskoteko v bližnjem mestu, pokadiš joint in do jutra počneš in govoriš traparije in spoznavaš naključno množico ljudi z vseh koncev in krajev.

To je bil v mojih najstniških letih glavni način prizadevanja, da bi bili drugačni in da bi odrasli. Seveda obstajajo izjeme, vendar so v manjšini. Večina jih gleda postrani.

V mojih časih je bilo ravno obratno. V drugem letniku sem se prijateljem zlagala o šolskem uspehu — da je bil slabši kot v resnici —, da sem lahko ostala članica najbolj zabavne družbe v ulici. 

Zdi se mi, da današnji ta mali vse počnejo pod nadzorom in v točno določenih okvirih. Mame jih pripeljejo in odpeljejo iz zabave. Stalno se morajo javljati po mesidžih, nekateri jim kupijo ure s sledilnikom in pozivnikom, pa čeprav dlje od igrišča pred blokom itak ne smejo. Pri nas je bila edina ura takrat, ko so se prižgale luči na ulici.

Viski. Nedotaknjen.

Prijateljica je nedavno kupila mlajši sestri za 16. rojstni dan steklenico viskija. Ko je opolnoči prišla domov, so se tamali v precejšnji tišini igrali družabne igre, viski pa je ostal nedotaknjen. Bila je šokirana. Pričakovala je, da bo skupina več kot desetih ljudi to steklenico vsaj načela.

Pa saj ne gre za alkohol. Gre za preizkušanje mej, raziskovanje, eksperimentiranje, ki ti izkleše individualnost. Je ta sploh še zaželena? Se vračamo v družbo, kjer bojo vsi enaki oziroma si bojo podobni? Vsi z odličnimi ocenami? Vsak s svojo potrditvijo v izvenšolski dejavnosti?

Če gledam, kako se oblačijo srednješolke, neke pretiranega izstopanja ne opazim. Temno zelene jakne in bele all-starke prevladujejo že nekaj let. Mi smo imeli vsaj nekaj metalcev, rokerjev, raverjev itd.

Ko sem o svojih podvigih zadnjič razlagala zdaj že najstniški sestri, me je gledala, kot da ji razlagam o alienih. No, saj jo razumem. Tudi če gre ven pred blok, tam ni nikogar, s komer bi lahko zganjala norčije.

Jaz se bom pred njo vseeno še naprej in zanalašč s tem hvalila. Oprostite! Sedemurno sedenje v šoli, potem na modelarskem krožku, zvečer pa še nekaj ur za računalnikom?!

Kaj je (bolj) zdravo in koristno?

Je to zdravo in koristno? Česa koristnega za življenje se človek tam nauči? V primerjavi s tem, kar se nauči na ulici in zabavah?

Za prvo ne bi vedela. Ampak glede na nabor odnosov in prevladujočih tem, bi rekla, da bore malo. Na računalniku itak počnejo same bedarije — naprimer snemanje igranja igric ali gledanje, kako igrice igrajo drugi. Ne razumem.

Po drugi strani pa lahko najstnik, ki nenadzorovano bluzi po mestu, izostri svoj čut za nevarnost, odgovornost, položaj in moč v družbi, izbrusi svoj humor in pogled na svet. Tisti bolj sramežljivi se počasi naučijo priti do besede. Na ulici vidiš, da denar, lepota in postava v resnici ne pomenijo nič. Najbolj prijetni, zabavni in pozneje uspešni so ponavadi tisti, ki kot najstniki tega nimajo.

Današnje najstnice so obremenjene z zunanjim videzom in z dosežki v šoli. Ni čudno, da narašča delež tistih, ki iščejo psihološko pomoč. Poznajo samo fake life z Instagrama, ne da bi zraven izkusile kaj bolj realnega.

Punce, liki iz serije niso realni! Življenje je tukaj in zdaj! Življenje je v tvoji okolici! Potrebuješ te izkušnje, da se zgradiš in postaviš na noge, globoko zadihaš in se zadovoljiš. Če ne takoj, pa kasneje.

Zabavno in poučno je skoraj vse

Nikoli ne bom pozabila fanta iz naše družbe, s katero smo na blokovskih garažah presedeli mnogo večerov, kako velikokrat cel večer ni spregovoril niti besede, a je skoraj vsakič prišel ven in posedal z nami. Marsikdo je marsikdaj spustil kakšno bolj ali manj nesramno šalo na njegov račun, sicer pa se ni nihče pretirano ukvarjal z njim. Če pa ga včasih ni bilo, je marsikdo to opazil in vprašal po njem. Fant se je do 20 leta naučil bolje komunicirati in postal manj negotov.

Kaj je s takimi fanti danes, ko sploh nimajo možnosti biti v družbi drugih ljudi, takšnih in drugačnih? Zblojeni tavajo po internetu in v svojem svetu, kjer ne vedo, kdo in kaj so oni sami — kaj šele kakšni so v resnici drugi ljudje tam zunaj. Popolnoma nekoristni postajajo za karkoli. Za odnos, za službo ali za karkoli več.

Je človek brez izkušenj in pisane množice odnosov z ljudmi sploh še družbeno bitje? Če najstniška leta, ko se najbolj izoblikuješ, preživiš za štirimi stenami in morda na še kakšnem tečaju, kjer so odnosi in teme pogovorov izredno omejeni, ali niso tvoje možnosti raziskovanja duše in sveta tudi omejene? Kako boš kdaj ustvaril kakšno dobro umetniško delo ali napisal zanimiva knjiga? Od kod boš črpal?

Izkušnja življenja je toliko boljša v živo kot za ekranom. Pojdite ven in počnite, kar vam pade na pamet. Zabavno in poučno je skoraj vse.

Nas je bilo potrebno zaklepati noter, njih pa bi bilo treba ven. Tako pač je. Vsaki generaciji svoje.