Govorili so vam o svobodi. Niso pa rekli, da boste njihova kanta za smeti.
Če morda ne razumete poante naslova, naj vam razložim, da je včeraj TVS objavila ugotovitve primerjalne kontrole izdelkov zahodnih korporacij v nekaterih zahodnih in postsocialističnih družbah.
Rezultat je bil pričakovan: prehrambeni izdelki, ki jih zahodne korporacije v popolnoma enaki embalaži prodajajo na Zahodu in v postsocialističnih družbah, se po sestavi in kvaliteti med seboj pomembno razlikujejo.
Kontrola izdelkov je brez izjeme pokazala, da so tisti, ki jih prodajajo na Vzhodu, inferiorni tistim, ki jih prodajajo na Zahodu. Če torej kupite Milko v Avstriji ali Italiji ter v Sloveniji, je slednja bistveno slabše kvalitete kot v prvih dveh državah. Itd. Ipd.
Morda vas to čudi. Mene ne. Moji (bivši) študenti bi vam znali povedati, da jim že vsaj dvajset let o tem predavam. In razlagam, naj grejo v Italijo ali Avstrijo, če hočejo kupiti kaj od Benettona. Ker bodo tam dobili boljšo kvaliteto za nižjo ceno. Isto velja za vse izdelke vseh zahodnih korporacij.
Za to ne rabite analize
To sem trdila in študentom razlagala, še preden je kdorkoli v katerikoli postsocialistični državi dal katerikoli izdelek na analizo kvalitete.
Ker resnici na ljubo, za to ugotovitev sploh ne rabite analize kvalitete. Rabite samo logiko. In razumevanje, kako kapitalizem deluje.
Sodobni zahodni kapitalizem namreč deluje tako, da proizvaja bistveno več kot sploh potrebujemo. Gre za ekonomijo hiperprodukcije. Ki je ogromna. Po nekaterih izračunih tolikšna, da vsega tega, kar zahodne korporacije proizvedejo, v resnici nihče ne potrebuje.
Če rečem nihče, mislim na vse prebivalce našega planeta. Od katerih jih vsaj polovica živi v absolutni revščini. Kar pomeni, da mora druga polovica dejansko potrošiti vso to silno hiperprodukcijo zahodnih korporacij.
Logistični problem
Kar logistično predstavlja problem. Zato so zahodne korporacije razdelale celo vrsto strategij, kako zagotoviti potrošnjo svojih produktov, ki jih v resnici nihče ne potrebuje.
Ena od teh strategij je vgradnja tovarniških napak v izdelke na način, da se ti čim prej pokvarijo. In to tako, da jih nihče ne more popraviti. Zato moramo kupiti nove.
Druga strategija so trgi objekta mali a, torej objekta Želje. Ki so po svoji logiki neskončni trgi. Kajti objekt mali a, objekt popolne zadovoljitve Želje, v resničnosti namreč ne obstaja. Zato je mogoče tržiti nove in nove izdelke kot zagotovilo, da pa je to zdaj to. Kar pa seveda ni. Ker “to” ne obstaja.
Tretja strategija je moda. Četrta strategija je (bila) odprava socializma. In predvsem prevzem socialističnih trgov. Ki so bili ogromni. Segali so od Vzhodnega Berlina daleč na vzhod, sever in jug.
Odprava socializma
Predpogoj za osvojitev teh trgov je bila odprava socializma. Ker v socializmu so bili ti trgi za zahodne korporacije nedosegljivi. To je bil ključni razlog, zakaj je bilo treba socializem zrušiti.
Seveda pa ga niso zrušili tako, da so prebivalcem in prebivalkam nekdanjih socialističnih držav povedali, za kaj dejansko gre. Državljanom in državljankam so govorili o človekovih pravicah, individualni svobodi, svobodi tiska. Itd. Ipd. Torej o floskulah, ki s pravimi razlogi niso imeli nič opraviti.
In državljani in državljanke nekdanjih socialističnih družb so nasedli. Medtem ko so se ukvarjali s svojo svobodo in navidezno demokracijo, so tuji kapitalski centri prevzeli trge. Uničili domačo produkcijo. Ki jo je bilo treba uničiti zato, da so lahko prevzeli nekdanje socialistične trge.
Zato sta bili deindustrializacija in deagrarizacija sestavni del tranzicije vseh postsocialističnih družb. Zato so vse postsocialistične družbe praktično ostale brez neodvisne ekonomije. In zato v vseh postsocialističnih družbah večino polic v vseh trgovinah zasedajo zahodni izdelki.
Zakaj? Zato, da korporacije čim več zaslužijo. Dražje sestavine, nižji zaslužek. Cenejše sestavine, večji zaslužek. Coca-Coli se splača delati verzijo za postsocialistične trge iz slabših, bolj škodljivih sladkorjev kot za Zahod. Milki se za te iste trge splača delati posebne čokolade iz cenejših sestavin. Tudi nutello. Pa avtomobile.
Napredek
Kar so postsocialistični državljani in državljanke sprejeli z aplavzom. Kot napredek. Ker so bili še nekaj let nazaj zafrustrirani socialistični potrošniki. Ki jim je enega glavnih motivov za konec socializma predstavljala prav motivacija, da bi imeli doma v svojih trgovinah vse tiste izdelke, ki so jih prej lahko gledali in morda kupovali na Zahodu.
Vmes pa so jih prevarali. V isti embalaži so jim začeli prodajati izdelke, inferiorne od tistih na Zahodu. Večina tega niti ni opazila. Saj je kupovala izdelke samo v postsocialističnih trgovinah. Ne pa tudi istih izdelkov na Zahodu. Niso primerjali. In niso ugotovili, da so izdelki, ki jih v isti embalaži prodajajo pri njih doma, bistveno slabši od istih izdelkov na Zahodu.
Zakaj? Zato, da korporacije čim več zaslužijo. Dražje sestavine, nižji zaslužek. Cenejše sestavine, večji zaslužek. In ker so postsocialistični trgi ogromni, se Coca-Coli splača delati coca-colo za postsocialistične trge iz slabših, bolj škodljivih sladkorjev kot za Zahod. Milki se za te iste trge splača delati posebne čokolade iz cenejših sestavin. Tudi manj kvalitetno nutello se splača delati za te trge. Enako kot manj kvalitetne avtomobile. Itd. Ipd.
Ker kolonialna mentaliteta
Tako smo postali kanta za smeti. Velika večina izdelkov, ki jih na postsocialističnih trgih prodajajo zahodne korporacije, ne dosega kriterijev kvalitete, ki morajo biti zagotovljeni za Zahodnjake. To, kar te korporacije prodajajo v postsocialističnih družbah, bi na Zahodu morda morali zažgati na odpadih. Vi pa to kupujete. Jeste. Uporabljate. Preplačujete. Od tega zbolevate. Umirate.
Da ne bo pomote: velik del izdelkov zahodnih korporacij je škodljiv tudi v tistih verzijah, ki jih pošiljajo na zahodne trge. V različicah, ki jih pošiljajo na postsocialistične trge, so samo še bolj nevarni. In bolj škodljivi.
Ta perverzija je iz spanja zbudila celo Madžare in Slovake. V Sloveniji pa niti Pahor niti Cerar niti ne trzneta. Še naprej se prijazno smehljata našim zahodnim eksploatatorjem. In skrbita za to, da se jim ne zamerita.
Temu se reče kolonialna mentaliteta.