Mama je imela prav. Nisem zato študiral, da bi pisal o Evroviziji.

Letos — konkretno prejšnji vikend, ko sta bila na sporedu prva dva polfinala — sem se že skorajda odločil, da bom Emo ignoriral. Osebno in službeno. Sicer nisem imun na trivialnosti in na navidez nepomembne teme, ampak včasih imam popadke vzvišenosti, ko se mi vse skupaj zdi brez veze.

Mogoče sem se pri svojih letih vdal v usodo, da Evrovizija ni več tisto, kar je nekoč bilo, in da je skrajni čas, da prepustim mlajšim generacijam zavednih in za stvar bolj zagretih rojakov, naj se zadevajo s usodnostjo slovenskega (pred)izbora in uspeha na tem glasbenem kindergartnu.

Nekoč davno, ko sem v neki kolumni sesul Heleno Blagne, me je mama očitajoče vprašala, ali sem zato študiral in šel v resno službo, da se bom s takimi neumnostmi ukvarjal. Ponavadi nisem dal veliko na njene pripombe — vsaj ne več kot na pripombe drugih bralcev —, ampak ta mi je segla do srca.

Hmm, sem si mislil, pa res. Kaj mi je tega treba? Zakaj moram imeti mnenje o Heleni Blagne in ga celo obelodaniti?

Dno od dna

Leta so minevala, mene pa je občasno še vedno — čeprav vedno bolj, kadar me pač je — zanašalo v te neumnosti, kot je temu ne neupravičeno rekla mama. Tako so me nekoč povabili na televizijo, kjer sem si v levjem žrelu slovenskih estradnikov in estradnih novinarjev drznil reči, da je Ema “dno od dna”. V studiu sem sedel zraven Damjana Murka, Werner pa me je ves razburjen vprašal, kdo sem sploh jaz, ker da še ni slišal zame. To je bil eden od bolj bizarnih viškov moje bleščeče intelektualne kariere.

Pa vendar. Kot je nekoč rekel Oscar Wilde, je treba resne stvari obravnavati trivialno, trivialne pa res. Če se na koncu vendarle lotim pisanja na to temo, si premislim kvečjemu zato, ker je tudi o Emi in Evroviziji mogoče kaj pametnega povedati — in kaj več kot o domnevni kuhinji in glasbenem okusu njunih organizatorjev in promotorjev.

Slovenski sadomazohizem

Pozornost, ki jo v Sloveniji namenjamo Emi, ni niti nenavadna niti nepotrebna — je pa seveda tipična in zgovorna.

Evrovizijska popevka (če se izrazim retro) je v vseh evropskih — in po novem celo v nekaterih neevropskih — državah priljubljena in pomembna zadeva, ki jo ljudje radi gledajo in z njo zapravljajo svoj prosti čas. Slovenci smo posebni kvečjemu v tem, da svojo udeležbo dojemamo kot nekakšen barometer za ugotavljanje stanja duha in nacionalnih sposobnosti za glasbeno kosanje z drugimi državami in našo opaznost, prepoznavnost v širšem merilu.

Seveda je super, če izberemo dober komad, in seveda je žalostno, če z njim pogorimo — ni pa tragedija in razlog, da bi nas bilo kolektivno sram. Niti ni tragedija, če izberemo zanič komad. Vsako leto se zgodi, da na Evrovizijo kakšna s Slovenijo neprimerljiva glasbena velesila pošlje izvajalca s skladbo, ki je totalen flop.

Ampak samo Slovenci smo taki sadomazohisti, da se še teden dni po neuspehu zmerjamo in sami sebe ponižujemo, namesto da bi nam šla viža pri enem ušesu not in pri drugem ven. Da bi si priznali, da slaba uvrstitev prav nič ni vplivala na naša življenja, osebno srečo, življenjski standard, kreditno sposobnost države itd. Kot da ne znamo reči jebiga in se nonšalantno odpraviti naprej po svoji poti v nov dan.

Od Reykjavika do Aten

Emo in Evrovizijo sem se navadil spremljati neobvezno in poljubno — predvsem pa tako, da diapazona svojega zanimanja od brezbrižnosti pa do fanatičnosti ne vežem več na dejanske slovenske rezultate in splošni umetniški vtis glavne prireditve.

Ne bi mi moglo biti manj mar, da bo Slovenijo letos zastopal Omar Naber. Samo odločiti sem se moral, da me ne bo zanimalo. Vse skupaj jemljem podobno kot dobro ali slabo TV serijo, ki je bodisi nočem za nič na svetu zamuditi ali pa se ne sekiram, če sem tja v en dan zapravil nekaj časa pred televizorjem.

A če se vrnem k pomembnosti trivialnega in trivialnosti pomembnega. Res je, da je EU birokratska, zmedena, zapravljiva zveza. Res je, da je brez prave politične in državljanske identitete. Res je, da bi bilo dobro ukiniti monetarno unijo. Toda res pa je tudi, da brez EU ne bi bilo Evrovizije — ki je ena zadnjih prijetnih in zabavnih stvari, ki nas vse od Reykjavika pa do Aten in onstran še vsaj za en večer ali teden poveže.

PS: Moj dokončni obračun z Emo in z Evrovizijo (in z go. Emo Eminenco Mišo Molk) pred leti si lahko preberete na teh treh povezavah: 1. del, 2. del, 3. del. Pa še te tri tekste s Fokuspokusa: Ema ni več “dno od dna”, Evrovizija 2015: Live Blog pomagaj Slušalkarjem in Ali si predstavljate Jima Morrisona na Evroviziji kot nuno v mini krilu?.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 26. februarja 2017, pod naslovom Kaj še preostane EU razen Evrovizije?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.