Kaj vse je o Cerarju in Brglezu naložila spravljivka Simona Kustec Lipicer

Ko vam politik začne nakladati o “pretirani nemirnosti, predvsem v javnosti”, ste lahko prepričani, da se dogaja nekaj resnega in vrednega pozornosti.

In res, kaj je lahko bolj zaskrbljujoče od tega, da podpredsednica SMC (in vodja poslanske skupine) dr. Simona Kustec Lipicer ne vidi težav v “nesoglasjih” med predsednikom SMC (in premierom) Mirom Cerarjem in podpredsednikom SMC (in predsednikom DZ) Milanom Brglezom? To je zanjo nekaj običajnega? Nepomemben trušč, ki vznemirja javnost?

Bolj zaskrbljujoče je samo to, da novinarji tega sprenevedanja ne znajo ustaviti.

Zgodba države

Še huje! Trenutna “nesoglasja” med Cerarjem in Brglezom niso saga o nekem sporu, temveč ključna stvar za razumevanje nadaljne usode demokracije in človekovih pravic v državi.

Cerar zagovarja novelo zakona o tujcih, medtem ko ji Brglez z mednarodno skupnostjo vred oporeka in je proti njej tudi glasoval — potem pa SKL reče točno tisto, česar ne bi smela: da se ji zdi “neodgovorno”, da bi “zgodba med dvema posameznikoma postala zgodba države”.

Če je pri tem kaj neodgovorno, je to minimalizacija konflikta na navaden špetir, ki si jo je privoščila pomembna političarka in premierova zaveznica.

Zakaj? Ker mora tajiti, da se ni zgodilo nekaj drugega in bistveno več od tega: Cerarjeva zahteva — pred 40 pričami, pred poslanci in ministri —, da mora Brglez zaradi drugačnega mnenja odstopiti, je v resnici poskus politične pokoritve, ne pa drugačno mnenje ali glas proti v parlamentu!

Reductio ad absurdum

SKL se mora strahovito pretvarjati, da gre samo za nepomemben prepir in da morajo “vsi vpleteni najti kompromisno rešitev, s katero bodo lahko vsi skupaj živeli”.

Interpretacija je na nivoju neverjetnega: ultimat po odstopu svojega poslanskega šefa interpretira kot “kompromisno” rešitev!

Toda pozor! Svoje kritike ne naslavlja na oba. Podpredsednica stranke ni rekla, da upa, da bo vsak o njiju nekoliko popustil. Tako kot od Cerarja ne pričakuje, da bo umaknil svoj predlog, tudi od Brgleza ne pričakuje, da bo omehčal svojo držo.

Ne, Kustec Lipicerjevi bi se zdelo, da bi bil kompromis to, da Brglez zapusti mesto podpredsednika! In to pravi kot druga podpredsednica stranke!

Sprenevedanje in redukcija do absurda sta tudi njeni trditvi, da so “takšna nesoglasja v strankah povsem običajna” in da bi bilo “mnogo bolj skrb vzbujajoče za demokracijo, če bi v takšnih trenutkih obstajal ‘težak mir’, tišina.”

Všečno besedičenje

Mimikrija psevdoretorike demokratičnih floskul SKL ima en sam, zelo jasen in enostaven namen: da prikrije, da se je pozicionirala na Cerarjevo stran, in da diskurz zreducira na vprašanje pravice vsakogar, “da pove, kar mu leži na duši, ker je to začetek tega, da se lahko začnejo pogovarjati in da razčistijo stvari in gredo skupaj naprej”.

Seveda. Toda ob všečnem besedičenju je pozabila omeniti, da se to lahko zgodi samo v primeru, če bo ena od sprtih strani odšla s položaja! V tem modro zamolčanem delu se kaže ustroj demokracije, kot si jo predstavlja. In še en cinizem: če zagovarja dialog, kako bo potem pojasnila, da je Brglez tisti, ki čaka na avdienco pri premierju, ne obratno?

Jest sm na liniji

Pomenljiva je SKL tudi takrat, ko odgovarja na vprašanje, kaj bi sama storila, če bi jo Cerar pozval k odstopu. To je bilo novinarsko vprašanje, ki je vsaj posredno merilo na bistvo Cerarjeve zahteve po Brglezovem odstopu, ki daleč presega stanje nedolžnega notranjega nesoglasja.

Podpredsednica SMC tudi tokrat ni našla prijaznejših besed do tistega, ki mu je ultimat namenjen. Odgovorila je, da bi “po vseh običajnih, demokratičnih procesih […] šla v preverjanje zaupanja, ki ga [ima]”. Torej spet argument moči, ne moč argumenta. SKL se zaveda, da je Cerarjeva linija v stranki močnejša od Brglezove, zato lahko varno predlaga rešitve, ki se bodo ugodno iztekle za tisto, ki ji pripada.

Kot je razvidno iz medijskih naslovov [povzetih po STA, op. FP], so se uredniki odločili dati prednost bagateliziranju spora med Cerarjem in Brglezom in se priklonili manipulativni retoriki SKL o “nepomembnosti” te zgodbe za državo — za katero so nam tudi sugerirali, da jo čaka pametnejše delo.

Resnica je ravno obratna od te, ki so jo priobčili. Odgovorno bi bilo, da vsebinsko razhajanje med politikoma postane zgodba države. Ne zaradi Cerarjeve zahteve po odstopu, temveč zaradi načelnih vprašanj o človekovih pravicah in spoštovanju ustave, ki so Cerarja tako zelo razhudila in v njem kot ustavnem pravniku odprla nezaceljeno rano.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 8. februarja 2017, pod naslovom Cerar in Brglez: ja, prava zgodba države. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.