Tini Maze v slovo: Na zmagovalnih stopničkah, a ne v najvišjem nadstropju

Na poti iz Benetk, 8. januarja 2017.

Ko je Tina Maze oktobra v Söldnu najavila slovo od smučanja in si to zaželela narediti na letošnji Zlati lisici, je za trenutek izgledala drugačna. Sproščena in zadovoljna. Dobil sem občutek, da je bil njen krčevit odnos do javnosti samo posledica izjemne koncentracije in močne želje po uspehu.

Toda z vsem, kar je sledilo do 7. januarja, je ta občutek plahnel. Tudi ob svojem dokončnem slovesu je Tina Maze uprizorila tragikomedijo v nekaj dejanjih.

In pri tej njeni žajfnici so ji pomagali odlični stranski igralci in statisti — predvsem kolegi športni novinarji in politiki. Pa tudi mnogi navijači, ki morda nikdar ne bodo spregledali, da jih je ves čas, tudi tisti zadnji večer na mrzlem mariborskem trgu vlekla za nos.

V Benetke namesto v Maribor

Te dni sem v Sloveniji in v soboto nisem šel pod Pohorje. Imel sem opravke v Benetkah. V kiosku blizu mostu Accademia ob Canalu Grande sem dopoldne kupil običajno italijansko čtivo, roza časopis La Gazzetta dello Sport. Na 29. strani se je zgoraj desno smejala Tina Maze. Italijanski športni bibliji je napisala kolumno ob svojem slovesu.

Navrgla je nekaj statistike, opisala svoje začetke na Pohorju, se poklonila svoji najljubši disciplini, ki ostaja veleslalom. Obudila je spomine na posebne trenutke, ki bodo ostali z njo, in na ljudi kot Sonja Nef, Alberto Tomba in Deborah Compagnoni, katerih smučanje je spremljala.

Italija da ima nasploh posebno mesto v njenem življenju. Spremenila jo je ekipa aMaze. (Izpostavila je trenerje, ni pa omenila Andree Massija.) Dodala je, da živi v Gorici in da še ne ve, kaj bo počela v prihodnje, čeprav je končala pedagoško fakulteto in je zelo rada v družbi otrok. Spomnila se je tudi svojih sodobnic, predvsem Lare Gut in Anne Fenninger, s katerima se je v beli karavani zbližala. Na koncu pa ni mogla mimo svoje glasbe in teksta Franka Sinatre v njegovi pesmi My way.

Tekst je preprosta, osebna, berljiva izpoved smučarke, ki se skoraj dve leti po koncu kariere še simbolično poslavlja od poklicnega smučanja.

Izpostaviti pa moram enega zadnjih stavkov njene kolumne: “Odhajam brez nostalgije. Ne želim, da bi bila to samo še ena tekma, tekma za pozdrav in v slovo. Tudi na tej tekmi želim zmagati.”

Plagiat slovesa Bojana Križaja

Preostanek dneva sem posvetil Benetkam: Markovemu trgu, cerkvi svetega Štefana, dobremu kosilu z njoki in furlanskim narezkom nedaleč od gledališča La Fenice, popoldne pa še espresu s pogledom na zahajajoče sonce ob kanalu Grande z ožarjeno kupolo Sante Marie della Salute. Šele pozno popoldne, po kratkem postanku v Gorici, sem prišel nazaj v Ljubljano.

Na tekmo, kjer je nastopila tudi Tina Maze, me je spomnil šele Dnevnik TV Slovenija. Osuplo sem zrl v ekran. Tina Maze je nekaj sekund res smučala, vse ostalo pa je bil slabo premišljen plagiat ideje, ki jo je pred 29 leti v Saalbachu na svoji zadnji tekmi uprizoril Bojan Križaj s pomočjo Toneta Vogrinca.

Toliko zaenkrat o Tini Maze, ki me je s pisanjem v Gazzi skupaj s še kakšim milijonom Italijanov, ki berejo ta časopis, prelisičila.

Preprosto rečeno — zlagala se nam je.

Pocukrano in sluzasto

Obsedel sem pred televizijo in spremljal program naprej. Vsaj še pol ducata prispevkov je bilo v tej informativni uri namenjenih Tini Maze in njenemu zapoznelemu smučarskemu slovesu. Dlje ko sem poslušal vznesenost in navdušenje kolegov, bolj sem bil zgrožen in ogorčen — ogorčen nad tem, kaj je mogoče narediti iz tega meni tako ljubega poklica…

Edini, ki je v poplavi pocukranega priklanjanja in sluzastega zahvaljevanja ohranil dostojno poklicno distanco do Tine Maze, je bil Urban Laurenčič s svojim komentarjem. Jasen, dostojen, tudi kanček kritičen.

Nenazadnje v pokoj ni odšla alfa in omega alpskega smučanja. Ingemar Stenmark je v svetovnem pokalu zmagal na 86 tekmah — in to v času, ko je bilo tekem veliko manj kot danes (pa tudi disciplin). Lindsey Vonn ima že več kot 70 zmag v svetovnem pokalu in še vedno smuča. Tina Maze jih je osvojila 26. Med njo in res največjimi torej ostaja še veliko prostora.

Smučala je dobro, o tem ni nobenega dvoma. A takšnih kot Tina Maze in še boljših je bilo v smučarskem svetu še nekaj — natančno 13 žensk in 11 moških.

Ker potem so tu še olimpijske igre in svetovna prvenstva in tudi tu so bili nekateri uspešnejši od nje. Ne spomnim pa se, da bi se kdorkoli od njih poslavljal od kariere s toliko pompa in zamer, prepirov s smučarsko zvezo, celo s tožbo na mednarodnem sodišču v Lozani, kot je to delala Tina Maze.

Hvala, Tina! Ni za kaj…

Svoj pravi obraz je pokazala tudi na prireditvi z naslovom Hvala, Tina! na Trgu Leona Štuklja, na kateri so ji v Mariboru posvetili več kot uro dolg javni večer s koncertom in prenosom na 1. programu TVS.

Začelo se je obetavno, potem pa je zbledelo v prireditev brez koncepta, a zato s tem več petja in skečev (v katerih sem celo nastopal) in s 15 minutami Tine Maze, ki pa je kmalu izginila — in šov, karšenkoli je že bil, prepustila tistim, ki so si še zadnjič v belem cirkusu zaželeli videti predvsem njo.

Kako se je sredi te zmede znašel na odru Miro Cerar v modri jakni (1:22:45–1:24:30), pa ostaja še večja uganka. Kaj ti ljudje nimajo svetovalcev, ki bi vedeli, kaj se predsedniku vlade spodobi in kaj ne?

Morda se je to komu zdelo prikupno in spontano, ampak v resnici bilo ni nič drugega kot bedasto. Politiki za odlične športnike prirejajo sprejeme, morda jim podarijo še odlikovanja — nikakor pa se ne smešijo s praznimi frazami na odru vseljudskega slavja s katastrofalnim scenarijem. In to za nameček skoraj ves čas brez slavljenke in brez nastopajočih v beli karavani, ki je bila v soboto zvečer zbrana v Mariboru.

Osebnosti in rezultati

Tina Maze se je obnašala tako, kot da bi naslednji dan imela resno smučarsko tekmo, na kateri hoče zmagati — ne pa kot upokojena smučarka, ki bi jo lahko prespala in zadnjo noč malo dlje delila z zvestimi navijači, ki so ves večer zmrzovali na trgu.

Izkušnje športnega novinarja mi pravijo, da športniki ostanejo ljudem v spominu bolj zaradi svoje osebnosti kot pa zaradi dosežkov. Ti ostanejo samo statistika. Najbolj in najraje se spominjamo teh, ki so (bili) predvsem osebnosti.

A da so to postali, so morali v življenju narediti veliko izjemnega in z drugimi dejanji zasenčiti svoje rezultate. To so tisti športniki, ki so v življenju stopili — kot sama pravi — “v višja nadstropja”, ne da bi za to potrebovali piarovske tekste v dnevnem časopisju.

Tina Maze stopnice v višje nadstropje še vedno išče.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 9. januarja, na avtorjevem blogu pod naslovom Stopnice v višje nadstropje. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.