Dylan in Shakespeare: Nekatere stvari se ne spremenijo niti v 400 letih
Veliko je že bilo napisanega — tudi na Fokuspokusu [Simona Rebolj in Marko Crnkovič, op. ur.] — o Nobelovi nagradi Bobu Dylanu: od njegovega prvotnega molka mimo tega, da ga je za nazaj pojasnil, da je ostal “brez besed”, pa do tega, da so v njegovi odsotnosti (in zaradi nje) o njem govorili in peli njegove besede drugi.
Tako nam je pesnik Dylan dal še eno lekcijo o rojevanju besed iz tišine in iz tistega silnega upora, ki v resnici naredi umetnost.
Žival se trudi, da ne bi puščala sledi, da bi si ohranila življenje. Umetnost pa je boj s tem temeljnim refleksom: drzniti si, da nekaj ostane, čeprav te lahko stane celo življenja. Pustiti sled in tvegati življenje. Pa vendar nam Bob Dylan ob Nobelovi nagradi ni zapustil samo nekaj telegrafsko kratkih sporočil, temveč je svojo pozicijo nagrajenca za literaturo precej bolj gostobesedno — na dveh gosto tipkanih straneh — artikuliral v govoru, ki ga je na banketu 10. decembra v njegovem imenu prebrala veleposlanica ZDA na Švedskem.
“Onstran besed”
V njem je najprej ponovil, da je šlo za situacijo “onstran besed”, “beyond words”. Tako je namreč ocenil dejstvo, da se je njegovo ime pridružilo tistim velikanom literature, o čigar delih učijo v šolah, jih hranijo v knjižnicah in o njih govorijo s spoštljivimi toni. In našteje tiste, ki jih je tudi sam bral: Rudyard Kipling, George Bernard Shaw, Thomas Mann, Pearl S. Buck, Albert Camus, Ernest Hemingway.
Nato pa se je Dylan v mislih vrnil v trenutek, ko je izvedel novico, da se je znašel v tej družbi — mimogrede, gotovo ni naključje, da je za to uporabil kerouacovsko formulacijo: “I was out on the road!” —, in prostodušno priznal, da je tedaj pomislil na… — Shakespeara!
Dylan torej ni pokazal nobene lažne skromnosti, ampak se je šel naravnost primerjat z najbolj kanoniziranim avtorjev, kar si jih je sploh mogoče misliti.
Zakaj? Ker pri njem najde svojo misel. Natančneje, ravno odsotnost te misli ju dela za sodobnika in sotrpina: “Misel, da [Shakespeare] piše literaturo, mu sploh ne bi mogla priti na misel.” Zakaj? Ker je pisal besede za na oder. Ker so njegove besede bile mišljene, da bodo govorjene, ne brane.
Profani problemi
In ko se Dylan vrača k Shakespearovim skrbem ob pisanju Hamleta, ga skoraj bolj kot avtorska ali režijska vprašanja (zasedba, mizanscena, lokacija) zanimajo tipične producentske skrbi (financiranje, sponzorski sedeži, rekviziti).
Če parafraziram Nobelovega nagrajenca za literaturo, je Shakespeara bolj kot “biti ali ne biti” skrbelo, kje bo dobil lobanjo. Skratka, v vsakem dobrem Hamletu je nekaj tistega slovitega Heglovega rekla “duh je kost” — in ni ga dobrega Hamleta brez nekaj razbitih jajc. (Lacan dixit.)
Pokažite mi nekoga, ki bi se danes, pri vseh teh megalomanskih veličinah drznil primerjati s samim Shakespearom! Dylan to naredi tako, da nam zato postane samo še bolj drag. Tako kot Shakespeara, priznava Dylan, tudi njega pogosto obsedajo kar najbolj profane življenjske stvari: kdo bi bili najboljši glasbeniki za njegove komade? Ali snema v pravem studiju? Je ta komad sploh v pravem ključu?
Ko se Dylan vrača k Shakespearovim skrbem ob pisanju Hamleta, ga skoraj bolj kot avtorska ali režijska vprašanja (zasedba, mizanscena, lokacija) zanimajo tipične producentske skrbi (financiranje, sponzorski sedeži, rekviziti).
Čudeži umetnosti v Ljubljani
Tega ne pišem zato, da bi za nazaj razkrival svoje mladostno občudovanje Dylanove poezije. Vsaj toliko kot njegove kasete mi je takrat pomenil debel paperback njegovih zbranih pesmi z rumenimi platnicami. To pišem zato, ker nam je pesnik, pevec in glasbenik prav s primerjavo gledališkega odra z glasbeno sceno dal vedeti, da omenjene profane čudeže umetnosti — v odsotnosti svetovnega glasbenega dogajanja na naših premajhnih glasbenih odrih — morda lažje doživimo na gledaliških odrih.
V Ljubljani smo samo v zadnjih nekaj tednih lahko primerjali kar tri izvirna gledališka dela, bodisi napisana posebej za ta čas in za te odre ali pa vsaj tako aktualizirana, da so postala dobesedno izvirna. V mislih imam Korunovega Svetovalca v MGL, Lorencijevo uprizoritev Kralja Ubuja Alfreda Jarryja v Drami in avtorski projekt Zasledovalci sreče newyorškega dvojca Nature Theater of Oklahoma s skupino EnKnap v Španskih borcih.
[Disclaimer: Pri zadnji predstavi sem sodeloval kot prevajalec.]
With or without Klemen Slakonja
Vse tri predstave soočajo teater s samim seboj — in nam s tem največ povedo o svetu. Kako sploh kaj nastane? Kdo so pravi igralci? Kdaj telo spregovori? Kaj naj govori, da bi ga slišali? Kako stopiti z odra med gledalce in kako gledalcem odpreti pot na oder?
Poslušajte, kako Bence Mezei na odru Španskih borcev samo z govorjeno besedo uprizori filmski scenarij in gledališko predstavo. Oglejte si, kako svetovalec skupaj z občinstvom rešuje križanko o življenju in smrti — no, večinoma o smrti. Prisluhnite, kako iz Šugmanovega ata Ubuja spregovorijo vse njegove dosedanje dramske vloge in premnogi drugi liki, ki so se mu vmes zalezli pod kožo, v možgane — in kamor se pač še vse spravljajo liki, večji od življenja.
A če boste v teh treh predstavah vendarle iskali trenutek, ki je najbliže Dylanovemu “onstran besed”, je zame to trenutek, ko nam Klemen Slakonja, ko že odpoje serijo impersonacij in se tudi osebno izpovede kot Klemen Slakonja, na ritem kitare Jurija Zrnca, skoraj a capella, loti komada With Or Without You od U2. Trenutek je tako mogočen, da ob izzvenu, ko izgine v temo zaodrja, ni slišati ne samo aplavza, ampak niti besede! Občinstvo je ostalo dobesedno brez besed!
Osladni mediji in osrani politiki
Če je ta vloga, kot z odra samoironično pravi sam Klemen Slakonja, res “najnižja točka njegove kariere”, potem je nizka prav zato, ker je tako globoka, da ob njej in njem ostanemo brez besed.
Oder je danes, ob osladnih medijih in osranih politikih, morda edino prizorišče, kjer nas beseda, zapeta ali odigrana, še lahko spravi onstran besed, da ostanemo brez besed.
Ali kot bi rekel Nobelov nagrajenec: “Some things never change, even in 400 years.”