O, kje si bil, moj modrooki sin, ko so ti podeljevali Nobelovo nagrado?

11.12.2016 / 06:10 3 komentarji
Dylan je zaključil svojo “it ain’t me, babe” zgodbo s Svenska Akademien. In absentia. In splendid isolation. Sam doma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bob Dylan pričakovano ni prišel na včerajšnjo podelitev Nobelove nagrade za literaturo v Stockholms Konserthus.

Tako kot mnogi drugi sem mu tudi jaz ploskal. Da ni prišel, mislim. Bolj kot tistega davnega poletja 1981 v dunajski Stadthalle na mojem prvem in edinem Dylanovem koncertu.

Po govoru člana Švedske akademije in člana odbora za literaturo, profesorja Horacea Engdahla (spodnji video, 55:58), je Bob Dylan dočakal stoječe ovacije, nakar je Patti Smith z za spoznanje elektrificiranim komornim orkestrom zapela njegov komad A Hard Rain’s A-Gonna Fall (spodnji video, 1:03:00).

Patti Smith se je v drugi kitici zataknilo. Pozabila je verz: “I saw a room full of men with their hammers a-bleedin’”. V zadregi se opravičila noblesi, ki se je morala truditi, da ni rožljala z nakitom, in pojasnila, da je nervozna. Nagradili in spodbudili so jo s prisrčnim aplavzom.

Da Dylan ni jebal Nobelove, je bilo ultimativno maščevanje za gentrifikacijo uporništva.

Oh, where have you been, my blue-eyed son?

Ne bev ne mev

Po razglasitvi nagrade 13. oktobra Dylan ni rekel ne bev ne mev. Ni sprejemal klicev Akademije. Po približno dveh tednih medijskih špekulacij, ko je Švedsko akademijo začelo res skrbeti, ali jo bo sploh sprejel in prišel ponjo — in vljudnega odkašljevanja po vsem svetu, tako zaradi njegovega molka kot zaradi nagrade prav njemu —, jih je le poklical in rekel, da je ob nagradi ostal “brez besed” in da “zelo [ceni] to čast”.

Akademijski PR pa seveda ni mogel in si (upravičeno) ni upal potrditi, da se bo Dylan udeležil decembrskih dogodkov ob podelitvi. No, Dylan je že sredi novembra izjavil, da ga ne bo na podelitev “zaradi prej dogovorjenih obveznosti”. Ni se udeležil niti tradicionalne tiskovne konference z nagrajenci, ni imel tradicionalnega predavanja, ni tradicionalno obiskal osnovne šole v Stockholmu, ni se udeležil tradicionalne gala večerje Akademije.

Smešno je bilo včeraj gledati starce v smokingih, ki v čast svojemu hipijevskemu vrstniku — ki ga sploh ni bilo tam — poslušajo akademski traktat enega od njih in zamišljeno poslušajo of all people ravno Patti Smith!

Oprosti mi, papež

In nenazadnje, 30. novembra ga ni bilo niti na sprejemu za ameriške Nobelove nagrajence pri outgoing predsedniku Baracku Obami.

Ni pa zavrnil vabila — niti odlikovanja, seveda —, ko mu je Obama leta 2012 podelil predsedniško odličje svobode. In če smo že pri tem, Dylanu je leta 1997 nastopil pred papežem Janezom Pavlom II. na italijanskem evharističnem kongresu v Bolonji in se z njim tudi protokolarno pozdravil. Wojtyła je ob tej priložnosti Dylanu rekel:

“Vprašal si me: ‘Koliko cest mora človek prehoditi, preden mu lahko rečeš človek?’ In jaz ti odgovarjam: ‘Eno!’ Pred človekom je samo ena pot in ta pot je Jezus, ki je rekel: ‘Jaz sem pot.’ On je pot resnice in način življenja.”

[Janez 14,6: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” — Op. ur.]

Judež

Da so letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo podelili prav Dylanu — in ne recimo DeLillu ali Philipu Rothu — imam mešano mnenje. Vzdržim se. Nisem navdušen, zgrožen pa tudi ne.

Moram pa priznati, da sem ravno v teh dveh mesecih, ko sem bral vse te večinoma slavilne traktate o Dylanu in domnevno updatanih kriterijih Švedske akademije, ne samo zaslutil nekoliko bolj kot prej — po nekih občih mestih, ki jih vsi poznamo in čisto dovolj cenimo —, da je Dylan na vsak način večji pesnik, kot bi človek pripisal nekemu bastardnemu bardu s kitaro — in še “Judežu” z električno —, temveč tudi, da mu kratko-malo res lahko rečemo pesnik. Pesnik takega kalibra, ki lahko dobi tudi Nobelovo nagrado.

Pa naj jo ima.

Song/Gesang/Popevka

Ker če dobro premislim: kot komparativist sem prebral v življenju kar precej, tudi poezije kar nekaj, od stare do nove in od lirike do epike — toda brez konkurence sem prebral (ali bolje preposlušal) največ poezije skozi pop, no, rock glasbo.

Ne, ne hecam se in ne pretiravam.

Angleščina ima za to boljši izraz: lirika, lyrics.

Veliko besedil mojih najljubših skladb, ki sem jih v življenju poslušal še in še, se lahko kvalificira kot literatura — samo da je pač padalo v kontekst, ki z akademsko, kulturno, bralno, bralsko, knjižno, založniško definicijo literature oz. poezije navzven nima zveze. Ali vsaj ne veliko. Pa jo lahko ima. Od Beatlov do Led Zeppelinov, od Doorsov do Johhnyja Casha, od Procol Haruma od Zappe, od Bowieja do Depeche Mode, od Cohena do R.E.M. (Da ne naštevam vseh, ker jih ne morem.)

In Dylana, seveda — ki je okrog sebe spletel še tem večji mit. Tako da niti ni tako presenetljivo, da je dobil Nobelovo — če kdo — prav on.

Dylanu so namreč podelili Nobelovo nagrado za “nov poetični izraz v okviru velike ameriške tradicije popevke”.

Ta termin nalašč prevajam kot “popevko”. Ker za to po mojem gre. To ni političen “song”, to je literaren “song” — švedsko “sång”, angleško/ameriško “song”, nemško “Gesang”, francosko pa kar “musique”.

Hommage

Prelomni hommage Švedske akademije Dylanu pa sam po sebi ne bi imel take teže in smisla, če ga nagrajenec sam ne bi nadgradil s svojo na prvi pogled ošabno ignoranco, na drugi in v resnici pa z uporniško skromnostjo.

Rock glasba sicer še obstaja, ampak to ni več to. Ni več velikih. Ne bendov ne avtorjev. Še vedno se najdejo dobri, celo zelo dobri, žal pa ni več avreole, ki bi iz njih delala nekakšne polbogove ali celo Nobelove nagrajence. Lennon danes ne bi več znal delat dobre glasbe, niti pisat takih besedil. Niti Dylan. Je ne dela. Nobelovo nagrado je dobil za počivanje na lovorikah. Za minulo delo.

Morda je res čas, da vsaj nekatere od teh starcev kanoniziramo in beatificiramo še kako drugače kot da jih inavguriramo v dvorano slavnih glasbenikov. Dylan je skratka dočakal ta mixed blessing akademske in obenem populistične apoteoze, ki si je ne da ne zasluži, je pa po svoje malo smešna. Smešno je bilo včeraj gledati starce v smokingih, ki v čast svojemu hipijevskemu vrstniku — ki ga sploh ni bilo tam — poslušajo akademski traktat enega od njih in zamišljeno poslušajo of all people ravno Patti Smith!

Ampak ja, naj jo ima. S tem, da včeraj ni prišel v Stockholm po nagrado, se je v mojih očeh odkupil za tisti koncert takrat na Dunaju in célo tisto born-again krščansko Slow Train Coming fazo in turnejo.​

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE