Veseli december: 3, 2, 1, 0 in center Ljubljane je zažarel v svoji lepoti

Prednovoletni čas v Ljubljani ima svoj šarm. Novembra se stiskamo v lokalih, trgovinah, galerijah in bežimo pred meglo in dežjem. Že v petek pa je bilo ob prižiganju prazničnih lučk povsem drugače. Mokri ali vsaj dodobra navlaženi smo se stiskali na Tromostovju in čakali čarobni trenutek, ko se bo prižgala ljubljanska novoletna pravljica.

Dogodka začuda ni popestrila nobena odštevalna ekipa à la The Stroj ali romantična Ko se prebujam od Nine Pušlar. Stali smo v temi in tišini, dokler nas moderatorka ni nagovorila.

Vsi, ki smo stali na Prešernovem trgu ob lekarni, smo ugotovili, da ozvočenje letos ne štima. Zvok je odnašalo sem in tja. Zdaj naglas, zdaj neslišno. Nina bi bila zagotovo strel v prazno, ker je pol ljudi ne bi slišalo. The Stroj bi bili prava rešitev, saj ozvočenja skorajda ne potrebujejo. Dve pesmici otroškega pevskega zborčka je odnesla rahla sapica proti Čopovi.

Toda bilo je ljubko. Da nam za novo leto zapojejo otroci, je vedno razlog za vlago v očeh.

Neslišni župan in countdown

Tudi župana nismo dobro slišali. Toda glavno, da smo ujeli njegovo povabilo na odštevanje in se navdušeno pridružili. Moj mož v svoji polomljeni slovenščini, za nama trije španski turisti, za katere ne vem, ali so začeli točno pri 10, 9, ker niso razumeli teksta. So bili pa dobro pripravljeni na slikanje s svojimi mobilniki.

Ob tem se mi je utrnila misel, da ne bi bilo prav nič narobe, če bi moderatorka po zaključku odštevanja zaželela dobre želje tudi v angleščini, nemščini in vsaj še v italijanščini. Vsako leto je v Ljubljani več turistov — in mi smo svetovni mojstri za tuje jezike. Tako kot papež v poslanici “mestu in svetu” zaželi blagoslovljen božič v nekaj ducatih jezikov, bi tudi pri nas lahko izrekli lepe praznike in srečno novo leto vsaj v tistih jezikih, ki bi jih prvih nekaj najbolj številčnih turistov razumelo.

Letos brez spermijev

3, 2, 1, 0 — in središče Ljubljane je zažarelo v vsej svoji lepoti. Belo in modro, kot je obljubila Petra Stušek, direktorica Turizma Ljubljana. Zmago Modic, svetlobni oblikovalec našega vsakoletnega vzdihovanja, je letos ustvaril nekaj novih elementov, ki niso več spominjali na spermije, ki so bili predmet zabavnih pogovorov pred leti.

Ljudje so ploskali, se poljubljali, kot da je že novo leto, bliskavice so bliskale, navdušenje je bilo veliko. Ljubljana je dobila novoletno oblačilce, ki ji paše.

Edinstven je pogled na nabrežja Ljubljanice, ki bi bila v tem letnem času ob 17:30 zaradi teme nevidna, z osvetlitvijo dreves pa dobijo izgubljeno dimenzijo. Ker so osvetljena drevesa in ne rečni kanal, se ta slika poglobi, magično zraste in ustvari podobo, ki je ne ponuja nobeno drugo meni znano mesto.

Mešana ponudba

V resnici me v konceptu prednovoletne Ljubljane motita le dve stvari.

Prva je, da ne razumem razloga za postavitev 20 prodajnih hišic ene zraven druge, ko vse ponujajo samo hrano in pijačo. In to na najbolj prestižnih lokacijah okoli Tromostovja. Na drugi lokaciji, torej na nekoliko oddaljenem Bregu, stoji približno enako število hišic, kjer pa prodajajo samo novoletni darilni program in podobne reči. Tam sta se sicer znašli dve pivsko razvedrilni točki, vendar delujeta tako, kot da gre za naključje, ne pa za del novoletne Ljubljane.

Na vseh novoletnih trgih, ki sva jih z možem doslej načrtno obiskala — Dunaj, Heidelberg, Nürnberg, Köln —, organizatorji vsebino sejemske ponudbe spretno premešajo. Malo nakupov, malo hedonizma s hrano in pijačo, pa spet malo nakupov in tako naprej. Tako pripravijo obiskovalce do tega, da pohajkujejo povsod in obiščejo vse možne lokacije in ustvarjajo promet.

V Ljubljani pa je na Bregu novoletno “nakupovalno središče”, na Kongresnem trgu pa štiri stojnice za pijačo in nič drugega. Tisti torej, ki jih pitje ne zanima toliko kot nakupovanje, tja ne zaidejo — zato je bil v petek zvečer Kongresni trg precej prazen. Na vseh “vpadnicah” v mestno pravljico ponujajo samo pijačo. Če se ga torej že na začetku dodobra ne nalijemo, lahko kasneje na lokaciji malo bolj od rok še kaj kupimo.

Če je novoletni čas čas spodbujanja nakupov in še zadnjega poskusa za izboljšanje letnih bilanc, se tega v Ljubljani lotevamo povsem nepodjetniško in neambiciozno.

Kuhanc sucks!

Druga moteča stvar pa je kuhano vino. Tega večina ponudnikov še vedno ne zna narediti tako, da bi bil človek navdušen. Saj ne rečem, na nekaterih stojnicah so v svoje vino že dodali pravo mero začimb, ga napolnili z bogatimi, navdušujočimi okusi in zaokrožili kislost s sladkobo. A še vedno je preveč tankih, vodenih, kislih, praznih kuhancev, ki v to bogato, všečno kičasto podobo Ljubljane ne spadajo.

Ta miroljubni prednovoletni zapis končujem s povabilom k ogledu praznične Ljubljane. Tam boste lahko pozabili na težave, ki bodo spet prišle v ospredje po novem letu, ko bodo ugasnile bele in modre lučke.

Pri tem pa mirno zavrnite slabo kuhano vino. Naj se ga naučijo dobro narediti, če ga hočejo tudi dobro zaračunati. To ni nobena kunšt, le okus gostov je treba poznati.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 26. novembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Praznična belo-modra oblekica. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.