Ena odlična Tarča ne prinese pomladi. Za kaj več pa rabimo 25.000€/h.

25.11.2016 / 06:10 Komentiraj
Brez skrbi, na TV Slovenija se ne bo nič spremenilo. Nered, ostanki socializma, uravnilovka pri kadrovanju, plačevanju.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti v Ljubljano, 23. novembra 2016.

Slovenski pregovor pravi, da ena lastovka še ne prinese pomladi. Mislim, da je podobno z odlično oddajo Tarča, ki je razkrila goljufije in odtekanje milijonov iz slovenskega zdravstvenega sistema.

Ustvarjalce oddaje moram tudi jaz pohvaliti, čeprav so to storili že mnogi pred menoj. Dodajal bi samo, da je posebna pohvala mogoče odveč, saj bi javna televizija, ki si zagotavlja preživetje z javno in obvezno naročnino, morala v 50 letih obstoja ustvariti take poklicne standarde, da bi takšne oddaje kot ta Tarča predstavljale standard njenega programa.

Pa vemo, da ni tako. Vemo, da je iz dneva v dan slabše. Vemo tudi, da je tako iz dveh razlogov. Ker je na RTV nered, ker so ostanki socializma, ko gre za kadrovanje in zahteve po učinkovitem delu, ker je uravnilovka, ko gre za plačevanje intelektualnih storitev.

Najhujše pa je stalno varčevanje.

Prispevek za varčevanje

Prispevek plačujemo za to, da bi gledalci dobili čim boljši program, ne pa za to, da bi na RTV ves čas varčevali. In roko na srce, dobrih 100 milijonov evrov, kolikor jih zbere RTV Slovenija vsako leto, ni tako zelo malo denarja, da bi morali ves čas varčevati.

Je pa tudi res, da na RTV Slovenija dva tisoč zaposlenih nima kaj početi. Četrtina bi jih bila povsem dovolj. In še največ toliko honorarnih sodelavcev.

Javni medijski zavod v zadnjem času pogosto kritiziram. Mislim, da upravičeno.

Ja, prejšnji četrtek pa so naredili zelo dobro oddajo. Ta Tarča je bila takšna, kakršne bi morale biti načeloma vse oddaje na javni televiziji. Torej: brez zadržkov pohvala vsem, ki so pri nastajanju oddaje sodelovali.

Toda oddaje na takšnem nivoju bi morale biti samoumevne. Ker v medijih in na televiziji delam že skoraj trideset let, tudi vem, kaj vse je potrebno, da ti nekaj takega uspe.

Tu pa že takoj naletimo na težavo. Televizija Slovenija na žalost ne more pripravljati takih oddaj vsak teden.

Korporativno vodenje

Mnogi se sprašujete, kako je mogoče, da enkrat naredijo tak zmazek, kakršen je bila oddaja o splavu z Angelco Likovič v glavni vlogi, naslednjič pa se v Spieglovem ali BBC-jevskem raziskovalnem slogu odlično lotijo slovenskega zdravstvenega lobija in ga razkrinkrajo do nagega?

Prva oddaja je dokaz, da je TVS neurejena, brez vizije in brez programskih in profesionalnih vrednot. Druga pa potrjuje tezo, da je tam vendarle veliko sposobnih in delavnih ljudi. In bojim se, da bo še naprej na sporedu veliko povprečnih ali podpovrečnih oddaj, tu in tam pa bo kakšna med njimi zasijala v vsej svoji raziskovalni veličini.

Toda za to, da bi se kaj spremenilo, je potrebnih nekaj korenitih posegov v delovanje zavoda.

Najprej je treba ustvariti pravo korporativno strukturo podjetja. Najboljši morajo postati najbolj zaželeni. Z vsemi težavami, ki jih nosijo s seboj. Izstopajoči posamezniki morajo dobiti dovolj besede in svobode za uresničevanje idej. Še pomembneje, dobiti morajo tudi ustrezne pogoje za svoje delo. Torej dovolj denarja.

Kaj rabimo?

Ostanimo samo pri Tarči. Če bi hoteli vsak četrtek gledati takšno Tarčo kot prejšnji teden, bi potrebovali močnega urednika oddaje. Osebnost. Ta bi si sam poiskal svoja dva urednika ali tri. Tako odlične, prodorne in nepopustljive kot on sam.

V ekipi bi moralo delati še vsaj deset odličnih novinarjev — spet po izbiri teh urednikov —, ki bi jih lahko čez dve uri poslali na drug konec sveta po uporabne in ekskluzivne materiale. Takšne novinarje, ki bi dneve in tedne brskali po skritih kotičkih in pisarnah Sloveniji in raziskovali lumparije.

Ob njih bi potrebovali vsaj še deset raziskovalcev, ki bi iz redakcije nudili podporo ekipam na terenu. Aja, pa še dva močna voditelja bi moral zaposliti urednik. Nič več kot dva.

Zakaj toliko ljudi? Ker taka oddaja ne nastane v treh ali petih dneh. Ekipa jo mora pripravljati več tednov, včasih tudi več mesecev. A ker je oddaja na sporedu vsak teden, mora imeti izmensko ekipo. Vsaj tri izmene. Ekipa mora biti enotna, homogena, v njej morajo veljati jasna razmerja. Od vrha navzdol. Urednik si izbira svojo ekipo.

Na TVS pa je redko tako. Iz bazena zaposlenih se ljudje selijo iz oddaje v oddajo. Nekateri so dobri, drugi ne. Nekateri so delavni, drugi so leni. Nekateri imajo ideje, drugi so brez njih. Nekateri se trudijo in so konstruktivni, drugi pa mencajo ali celo denuncirajo, saj raje tračarijo kot pa da bi trdo in pridno delali.

V takšnih umetno ustvarjenih ekipah je težko delati. Predvsem pa je še težje dosegati vrhunske rezultate. Če predpostavim, da bi vse te ljudi našli — zagotovo jih na RTV Slovenija ta trenutek ni dovolj —, bi morda lahko sestavili manjše ogrodje in nadaljevali z mlajšimi novimi sodelavci, ki bi jih izobraževali in pripravljali na vsak teden težje in odgovornejše naloge.

Najboljši kader je tisti, ki si ga ustvariš sam. Na RTV so na to že davno pozabili.

Najboljši kader je tisti, ki si ga ustvariš sam. Na RTV so na to že davno pozabili.​

Koliko rabimo?

Aja, denar seveda.

Trije odlični uredniki zagotovo stanejo vsaj 15.000€ mesečno. Novinarje in raziskovalce lahko razdelimo v dve kategoriji: bolj in manj izkušeno, bolje in slabše plačano. Recimo pol-pol. Pet dobrih novinarjev in pet prodornih raziskovalcev bi na mesec stalo še 35.000€, pet začetnikov pa še dodatnih 25.000€. Pa še 10.000€ mesečno za voditelja. Plus 10.000€ za potovanja in raziskovanje.

In še na nekaj ne smemo pozabiti. Ko sem v osemdesetih spoznal dopisnika revije Time za Vzhodno Evropo, mi je povedal, da ima na leto na voljo 30.000$ za podkupnine pri zbiranju informacij. Dodajmo torej še 5.000€ tega, za dobro raziskovalno novinarstvo nujnega proračuna.

Ste sešteli? Zaokrožil sem na 100.000€ mesečno. Tekočih stroškov. Potem pa je treba vsako leto ali vsaj vsaki dve v dobro in moderno scenografijo in vizualno podobo vložiti še kakšnih 100.000€.

Tako smo prišli že na skoraj milijon in pol na leto.  Za eno tedensko oddajo. Za uro in pol programa. Vsak četrtek od septembra do junija.

Prebliski in temna prihodnost

Nazaj k vodstvu RTV Slovenija.

Direktorica Televizije Slovenija Ljerka Bizilj se je rada pohvalila, da ves 3. program naredi z manj kot milijonom evrov. Ne pričakujte torej, da bo podprla resne projekte, ki bi omogočili take oddaje, kakršna je bila na sporedu prejšnji četrtek.

Večina programa bi morala nastajati na način, kot sem ga opisal zgoraj. Z najboljšimi ljudmi, ki bi morali biti najbolje plačani in imeti najboljše pogoje za delo. Verjemite, če ga opravljaš odgovorno in učinkovito, to ni prav lahko.

No, brez skrbi, nič od naštetega se ne bo zgodilo. In to me pri vsem skupaj najbolj žalosti. Zaradi povprečnežev na vrhu piramide bo vse skupaj obtičalo pri posameznih biserih in sporadični presežni kvaliteti in še naprej tonilo v brezno podpovprečnosti. Dokler se res ne bo zdramila in poenotila večina slovenske politike in vse skupaj samo še ukinila.

Prepričan sem, da bodo prav ti, ki zdaj ne naredijo dovolj, da bi se stvari spremenile, najbolj glasni na okopih novinarske svobode in neodvisnosti. Iz življenja pa vemo, da sta svoboda in neodvisnost zelo dragi vrednoti.

Če v Sloveniji ne bomo kadrovsko in finančno vlagali v javno televizijo, potem se ji kljub odličnim prebliskom obeta temna prihodnost.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v sredo, 23. novembra, na avtorjevem blogu pod naslovom Naročnina je za program, ne za varčevanje. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE