Prostovoljno se javljam Cerarju, da zdravstvo v dveh tednih spravim v red
Zadnje dni sem v šali rekla, da se bom javila Cerarju, da za dva tedna prevzamem Ministrstvo za zdravje, da naredim red. Pa ne iz domišljavosti ali zato, ker bi mislila, da je ministrica nesposobna. Zanjo mislim, da ve, kako zdravniška srenja in mafija funkcionirata, zato na njihove provokacije sploh ne reagira. To ji štejem v plus. Tako kot to, da jim javnega zdravstva noče predati brez boja.
Ne. To sem rekla zato, ker je ob koncu stavke treba postaviti zdravstvo v kontekst. Treba je biti outsider. Če si del srenje, ne preživiš.
Čeprav so me drugi (spet v šali) opomnili, da bi bila po ukrepih v življenjski nevarnosti vedno, ko bi šla k zdravniku.
Skratka:
- Ukiniti bi morali prakso, da zdravniki paralelno delajo v javnih in zasebnih ustanovah.
- Zahtevati bi morali, da zdravniki v privatnih ordinacijah delajo s svojo opremo in v svojih prostorih.
- Zahtevati bi morali, da vsak zdravnik, ki gre delat v tujino, povrne državi stroške šolanja.
- Zaposliti bi morali čim več manjkajočih zdravnikov.
Zdravniki ne rabijo slovenščine
Če začnem pri zadnjem: država bi morala na mednarodnem trgu poiskati manjkajoče zdravnike in jih takoj zaposliti. To je praksa, ki jo prakticirajo vse države, za katere Fides in drugi klobasajo, da jih bomo kmalu ujeli. (To se seveda ne bo nikoli zgodilo.)
Za to je seveda potreben urgenten ukrep — in sicer, da znanje slovenščine ni več pogoj za opravljanje zdravniškega poklica v Sloveniji.
Ker bi zaposlovanje zdravnikov iz tujine Fidesu zmanjšalo izsiljevalsko moč, bi temu nasprotoval z argumentom, da bi komuniciranje v neslovenščini ogrožalo slovenske bolnike.
Toda roko na srce, slovenski zdravniki se na mednarodnih kongresih — ki jim jih pogosto plačujejo farmacevti in kjer se marsikdo ne gre znanosti, ampak turizem —, z zdravniki iz drugih držav sporazumevajo v angleščini.
Hkrati pa imajo zdravniki svojo kvazilatinsko latovščino, ki je njihov mednarodni jezik, v katerem se tako kot v angleščini odlično razumejo. Torej naj oboje uporabljajo tudi v slovenskih bolnišnicah.
Ali javno ali zasebno
Potem je zdravnikom treba povedati, da se mora vsak od njih odločiti, ali bo delal v javnem ali v zasebnem zdravstvu. Vsak lahko gre iz javnega zdravstva v zasebno, vendar si mora prostore in vso opremo kupiti za svoj denar. Pa si naj zasluži svojo zdaj tako mizerno plačo javnega uslužbenca na prostem trgu.
Rada bi videla, koliko zdravnikov bi se pod temi pogoji — ki so v resnici pogoji, pod katerimi vsak dan delajo vsi drugi podjetniki — odločilo za zasebno zdravstvo. Po mojem zelo malo. Vsakomur je jasno, koliko denarja in dela to pomeni.
Nadalje bi bilo treba sprejeti ukrepe, ki bi zagotavljali, da vsak zdravnik, ki se zaposli v tujini, Sloveniji povrne državi celotne stroške šolanja. Z obrestmi. Verjetno bi si marsikdo premislil, preden bi odšel.
Takšni ukrepi bi morali veljati za vse, ki so se šolali v Sloveniji in bi se hoteli zaposliti v tujini — če gre za kadre, ki jih Slovenija potrebuje.
Kolonialna lokacija
Če kdo misli, da so ti ukrepi motivirani z nestrpnostjo do zdravnikov, se bridko moti. Nasprotno, motivira jih razumevanje položaja, v katerem je znašla Slovenija. To pa je položaj neoneokolonije. Za države v tem položaju je značilno, da izvažajo svoje strokovnjake. Ta beg možganov pa je za lokacijo, iz katere bežijo, zanesljiv znak, da gre za kolonialno lokacijo.
Naj še enkrat navedem afriški primer:
“Odliv zdravnikov iz afriških držav v bogate države za devet podsaharskih držav predstavlja več kot 2 milijardi dolarjev izgubljenih sredstev iz zdravstvenega zavarovanja. V nasprotju s tem pa so ZDA, Britanija, Kanada in Avstralija pri zdravnikih, ki jim jih ni bilo treba izobraziti, prihranile več kot 4,5 milijarde. Kot ugotavlja študija iz leta 2011: ‘Številne bogate države, ki izobrazijo manj zdravnikov, kot jih potrebujejo, so odvisne od uvoza zdravnikov, da zapolnijo ta primanjkljaj. Države v razvoju dejansko plačujejo izobraževanje strokovnjakov, ki potem začnejo podpirati zdravstvene sisteme razvitih držav.’” — (Edmund Leech, 2012)
To počne tudi Slovenija.
Utapljanje po številkah
Pri reševanju zdravniškega vprašanja gre torej za veliko več kot za zdravnike. Gre za vprašanje, ali bo Slovenija na tem področju uveljavljala kolonialno politiko in rešitve ali pa bo izpeljala ukrepe za poskus izstopa iz tega položaja.
Je pa seveda vprašanje, kdo v Sloveniji ima hrbtenico, da bi te ukrepe izpeljal. Kot je vprašanje tudi, ali se ekonomska in politična elita lahko upreta pogoltnosti zdravnikov, ki predpisujejo takšna in drugačna zdravila in “zdravila”.
Vprašanje pa je tudi, ali lahko država članica EU takšne ukrepe sploh sprejme. EU namreč zagotavlja nemoten potek procesov, ki delajo v korist kapitalskih metropol — in prav utapljanje perifernih področij v kolonialni poziciji je eden od takih procesov. Privatizacija javnega zdravja in odhod v Sloveniji šolanih zdravnikov na Zahod pa tudi.