27. Liffe (5.): Malick, Verhoeven, Erdmann à la recherche du basic instinct

Cankarjev dom bi na Liffu moral poskrbet za malo več reda. Ljudi, ki zamujajo v kino — češ, saj ne grem na simfonični koncert —, bojo težko prevzgojili, lahko bi pa pomagali s hitrejšim vstopom v Linhartovo dvorano.

Center Liffa z blagajno in akreditacijskim/info deskom je resda v drugem preddverju, ampak vstop je možen samo odtod — ne pa tudi iz prvega preddverja. Več kot 600 obiskovalcev se ne more v manj kot 10 minutah vkrcati na projekcijo skozi ena vrata z dvema biljeterkama. Ni še bilo filma, ki bi se začel točno. Očitno je problem angažirat še eno ali dve biljeterki.

Glede na to, da je letni čas bund in plaščev, pa še kakšno garderoberko. V petek zvečer, ko je lilo kot iz škafa, garderoba na vhodu iz pasaže Maxija ni delala. Zložljive marele smo lahko nesli v dvorano, velike pa smo morali pustiti pred vrati. Ko jim je zmanjkalo škafov, kar na tleh. (Do konca filma so jih že zrihtali.)

V Rotovnikovih časih so bolj pazili na te malenkosti.

Zdaj pa še nekaj o filmih.

“Oh, Mother…”

Nikoli sede ne zakinkam, niti na najbolj dolgočasnih filmih oz. prireditvam. Kljub temu pa se mi to skoraj zgodilo na epsko duhamornem Potovanju časa Terrencea Malicka ta petek na Liffu.

Je pa res, da je bil nizek pritisk.

Odkar sem videl Drevo življenja poleti pred leti na Gradu, sem Malickov fan. Ali sem vsaj bil. Ali sem kdo ve zakaj mislil, da sem.

Voyage of Time: Life’s Journey je nekakšna filmska, psevdodokumentaristična Geneza vesolja, planeta — s podvodnimi close-up posnetki lave in vsem —, osupljivih reasničnih in računalniško renderiranih pejsažev in seveda življenja od primordialne juhe in enoceličarjev pa do mehkužcev, glavonožcev, neandertalcev, mrtvih slonov in današnjih homo sapiensov.

Malick sicer sledi znanstvenim teorijam nastanka vesolja in življenja, vse skupaj pa se kljub odsotnosti kreacionizma zdi precej versko blazen ali vsaj ekstremno mistifikatorski filmski izdelek.

Cate Blanchett vsakih pet minut začne z: “Oh, Mother…”, “Oh, Life…” in pove par kao pametno poetičnih stavkov. Kot da bere iz novega Svetega pisma. Vmes pa deloma v realnosti posneti, deloma pa digitalni prizori vesolja, zemlje, pejsažev, živali, ljudi, pa spet vesolja. (Pa saj ne, da bi ene in druge ločili. Iritantno ugibanje, kaj je kaj.) Hubble in National Geographic. Izmišljene in realne živali, ritasti neandertalci z retuširanimi penisi. Pol filma zgleda tako, kot da bi nekdo zmontiral Applova — ne Microsoftova, seveda, ker niso dovolj fancy — ozadja za desktop. Ali ohranjevalnike zaslona.

Na Liffu smo videli 35-mm verzijo filma s Cate Blanchett kot naratorko, obstaja pa tudi IMAX verzija, v kateri je pripovedovalec Brad Pitt. Yay!

Terrence Malick morda misli, da je David Attenborough. Pa ni. Ni niti Godfrey Reggio.

Voyage of Time: Life’s Journey. Režija in scenarij: Terrence Malick. Fotografija: Paul Atkins. Glasba: Simon Franglen, Hanan Townshend. Glas: Cate Blanchett. Nemčija/FrancijaZDA, 2016. Trajanje filma: 90 minut.

Gentrifikacija novega vala

Ona (Elle) Paula Verhoevena je perverzna in amoralna, pa tudi duhovita psihološka drama, postavljena v okolje afluentnega zgornjega srednjega sloja. Malo je tudi triler. Isabelle Huppert igra Michèle Leblanc, direktorico softverskega podjetja za video igrice, ločenko s krogom blaziranih ali vsaj ne čisto normalnih prijateljev, sosedov in sorodnikov, na čelu s preveč prijaznim bivšim možem, neumnim in nesposobnim odraslim sinom, odštekano materjo in očetom zločincem.

Verhoeven se je v tem filmu dezamerikaniziral, kolikor se je le dalo. V prvi sceni zakrinkan moški vdre v njeno hišo (kjer živi sama) in jo posili. Psihološko se Michèle ne sekira, jo pa intrigira, kdo ji je to naredil. Vmes se daje dol s prijateljičinim možem in sredi božične večerje s stopalom pod mizo drega čednega soseda v mednožje. Če ni moškega pri roki, pač masturbira. Lahko bi rekli, da ima Isabelle Huppert nekakšen gentrificiran basic instinct à la française, kakršen paše v tamkajšnjo literarno, scenaristično, filmsko tradicijo novega vala. Mati ji gre na živce, oče pa še posebej — še dobro, da je kot masovni morilec v dosmrtnem zaporu. Hvala bogu oba umreta. Tako rekoč po njeni zaslugi.

Na koncu je posiljevalec razkrinkan in kaznovan. Njen butasti sin ga ubije s polenom.

Ona (Elle). Režija: Paul Verhoeven. Scenarij: Philippe Djian, David Birke. Kamera: Stéphane Fontaine. Glasba: Anne Dudley. Igrajo: Isabelle Huppert (Michèle Leblanc), Laurent Lafitte (Patrick), Anne Consigny (Anna), Charles Berling (Richard Leblanc), Virginie Efira (Rebecca), Judith Magre (Irène Leblanc), Christian Berkel (Robert), Jonas Bloquet (Vincent), Alice Isaaz (Josie), Vimala Pons (Hélene), Raphaël Lenglet (Ralf), Arthur Mazet (Kevin), Lucas Prisor (Kurt), Hugo Conzelmann (Philipp Kwan). Francija/Nemčija/Belgija, 2016. Trajanje filma: 130 minut.

Betty Blue in naprej

Režiser RoboCopa, Total Recalla, Basic Instincta in Showgirls je Ono posnel po romanu Philippa Djiana z naslovom… — no, “Oh…”. Djian je avtor 37,2° zjutraj, romana, ki je služil kot literarna predloga za Betty Blue Jean-Jacquesa Beineixa.

Primerjava filmov po literarnih predlogah, posnetih v 80. letih, in današnjih, kaže, da so vsaj navzven seveda filmi tisti, ki definirajo neko dobo. Djiana si bomo zapomnili po Beineixovi Betty Blue, ne po Verhoevenovi Oni — pa tudi One same si ne bomo tako zapomnili tako kot Betty Blue.

Lahko bi trdili, da ustvarjalci, ki se jim posreči velik roman ali film — ali skladba, album —, pozneje ne naredijo nič več zelo omembe vrednega, razen morda za najbolj hard core fane. Film Betty Blue je bilo srečno naključje, ko sta se ob pravem času — oz. v pravem umetniškem obdobju — pokrila posrečen sentimentalni roman in metaromantični realizem des années quatre-vingts.

In nenazadnje, kdo bi lahko bolje na vsem svetu igral ultimativno femme fatale Betty in Zorga, če ne Béatrice Dalle in Jean-Hugues Anglade? Ali če smo že pri tem, kdo bi lahko bolje igral Catherine Tramell, če ne Sharon Stone?

To je to, ko enkrat rata in nikoli več. Tako kot je tudi Isabelle Huppert ratala Michèle Leblanc, ampak kaj več od blaziranih dveh ur v kinu pa to ni.

Odnosoiskateljstvo

Toni Erdmann je melanholična odnosoiskateljska nemško-avstrijska pišurija o tako in drugače odsotnem očetu, ki gre obiskat svojo v službi uspešno, a demoralizirano hčerko v Bukarešto. Nafta, svetovanje, outsourcing, diplomacija, neoneokolonializem. Vmes pa drama med očetom, ki bi rad pomagal hčerki, in hčerko, ki bi rada pomagala očetu — pa si ne znata. Niti sebi ne znata.

Nič zateženega, da ne bo pomote. Če si nimata kaj povedati, sta pač tiho. Razmišljati o smislu življenja je brez veze. Tony Erdmann tako ali tako samo naklada, zbija, štose, si zmišljuje. Čudaški pianist z odrsko protezo in lasuljo, po potrebi v Bukareši fake poslovnež, nerodno ljubeč oče. Film je absolutno predolg (2 uri ¾), dalo bi se ga skrajšat za debelo uro, a naj vas to ne odvrne od ogleda, ker je lep in izjemno duhovit.

Scena, ko Sandra Hüller (Tonyjeva hči Ines, ki jo on predstavi kot svojo tajnico Whitney Schnuck) poje komad Whitney Houston ob očetovi spremljavi na otroškem električnem klavirju pri preprosti romunski družini, ki ravno barva pirhe, je antološka. Obvezno pogledat.

Toni Erdmann. Režija: Maren Ade. Scenarij: Maren Ade. Kamera: Patrick Orth. Igrajo: Peter Simonischek (Winfried Conradi/Toni Erdmann), Sandra Hüller (Ines Conradi), Michael Wittenborn (Henneberg), Thomas Loibl (Gerald), Trystan Pütter (Tim), Hadewych Minis (Tatjana), Lucy Russell (Steph), Ingrid Bisu (Anca), Vlad Ivanov (Iliescu), Victoria Cocias (Flavia), Radu Banzaru (Bogdan). Nemčija/Avstrija, 2016. Trajanje filma: 162 minut.