Second best pač ni the best, a tudi Hillary je samo človek

Moja edina, sicer bedna tolažba za napačno napoved izida ameriških volitev, ki sem jo napovedala na svojem blogu dva tedna nazaj, je ta, da sem sem si zmoto delila z vsemi uglednimi raziskovalnimi in medijskimi hišami tega sveta. Baje je samo ena raziskava ne vem katere agencije pravilno in nedvoumno napovedala zmago Trumpa.

Če se bom zmotila, sem napisala, bom vse slovenske ženske, ki bi volile Hillary, če bi lahko, povabila na čaj. Vabilo je doživljenjsko in se mu ne nameravam izmakniti. Torej, drage slovenske dame, vabljene!

Po bitki je lahko biti general. Zdaj vsi pametujemo. Po tako nepričakovanem zasuku pa so debate sploh vroče, analize pa bolj temeljite in poglobljene. Vprašanja, zakaj se je tako obrnilo in kakšna bo zdaj prihodnost ZDA in sveta, se zastavljajo sama po sebi.

Prvi

Prejšnjo demokratsko nominacijo pred osmimi leti je Hillary v boju z Barackom Obamo izgubila. Njena tokratna nominacija torej pomeni, da Demokrati v osmih letih vladanja Obame niso našli, izoblikovali, pripravili boljšega kandidata za novo zmago. Tako so v bitko poslali samo še second best bojevnika oz. bojevnico.

Po svojem nacionalnem značaju Američani nočejo biti drugi. Ne le da hočejo biti prvi, oni preprosto morajo biti prvi.

Je torej to razlog za poraz Hillary? Da second best pač ni the best? Je Hillary izgubila zato, ker si za svojega podpredsednika ni izbrala Bernieja Sandersa? Ko so Demokrati Bernieja izvrgli iz bitke za predsedniško mesto, so bil mnogi razočarani. Takrat smo poslušali, da so se mladi obrnili proti Hillary, češ, zdaj nimajo več kandidata, ki bi ga volili. Pa vendar smo v analizah dejanskih rezultatov lahko slišali, da je imela Hillary med volivci bistveno več mladih.

Je izgubila zato, ker razen takrat, ko so sporočili, da ima pljučnico, in smo jo videli na televiziji rahlo opotekajočo, niti enkrat ni pokazala, da je človek? Čuteča, topla, empatična oseba? Njeni nastopi so bili pogosto prezentacija sposobnosti človeškega stroja in zelo očitno narejene človečnosti.

Če je predsednik oče naroda, ona gotovo ni pokazala dovolj spontane pristnosti in topline, da bi lahko bila mati.

Je izgubila zato, ker je pač Hillary?

Hkrati je Hillary pod bremenom obtožb o slabem vodenju mednarodne politike iz časov, ko je bila v prvem Obamovem mandatu državna sekretarka (zunanja ministrica). Pripisovali so jih odgovornost za napad na ameriški konzulat v Bengaziju, češ, zakrivila da ga je s svojo strategijo zunanje politike. Tega ljudje niso pozabili. Tu so tudi maili, ki so letali sem in tja po svetu z njenega zasebnega strežnika.

Tudi njeno prejšnje senatorsko obdobje ji ni prineslo presežkov. Ali pa je bil razlog v tem, da njen volilni štab minimalnih razlik med volilnimi napovedmi ni vzel dovolj resno in ji ni predlagal potrebnih premikov v kampanji? So se anketiranci v resnici bali povedati, da so bolj privrženi Trumpu, in tako rekoč zavajali celotno svetovno javnost?

Je izgubila volilno bitko preprosto zato, ker je pač Hillary Clinton? Trideset let v elitni svetovni politiki, prepletena in ujeta v mrežo številnih interesov. Vedno pri vrhu, a nikoli na vrhu.

Čustveni epilog

Vse to smo vedeli že pred volitvami, a smo kljub temu verjeli raziskavam in statistikam, ki so ji napovedovale zmago. Tesno, a vendar.

Sama priznam, da bi jo — če bi imela to pravico —, kljub vsemu volila še enkrat. V resnici ji najbolj zamerim zadnji komunikacijski spodrsljaj, zaradi katerega pa še vedno verjamem, da je samo človek. Morda to potrjuje, da njen štab ni imel pripravljenega nagovora za primer poraza? Vsaj šest ur od priznanja poraza, ki ga je s telefonsko čestitko sicer takoj prenesla zmagovalcu, ni zmogla stopiti pred ljudstvo in jih nagovoriti. To je bil najbolj čustveni del njene kampanje.

Ameriška lekcija za Slovence

Bi se pa Slovenci iz te ameriške volilne izkušnje lahko veliko naučili. Po izgubljeni bitki je treba takoj stopiti skupaj za obnovo države, odnosov, razmerij. Razdeljenost in trmarjenje iz inata ali užaljenosti upočasnjujejo uvajanje sprememb in razvoj.

Mi smo razdeljeni vsaj že od osamosvojitve dalje. Naša razdvojenost se poglablja, ne zmanjšuje. Ljudje v Sloveniji smo še vedno levi in desni.

Zakaj se nihče od naših politikov nikoli doslej ni spomnil misli: “Mi smo najprej Slovenci, potem smo šele SDS ali SMC.”? Zakaj po volitvah pri nas nikoli ne slišimo besed povezovanja? Največ, kar zmorejo naši poraženci na volitvah, je to, da bodo z novo vlado sodelovali projektno.

Veste kaj, bullshit pa projektno. Tudi poraženci so dolžni graditi državo, ne pa sesuvati! Glede na to, da pri nas vedno kakšnih 30% politike in ljudi drži nogo na bremzi razvoja, smo v teh letih še kar daleč prišli. Z volitvami ali brez, stopiti bo treba skupaj! Če nam do minule srede zjutraj to še ni bilo jasno, so nam to pokazali Američani.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 12. novembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Najprej smo Slovenci. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.