O čem govori Pahor, ko govori o “duhovni renesansi Slovencev” skozi spravo?
Kaj točno se je pletlo po glavi predsedniku Republike Borutu Pahorju, ko je rekel, da bomo Slovenci morda doživeli “duhovno renesanso”? Karkoli že, za svojo osebno projekcijo razvoja duhovne zgodovine naroda izbral zelo nerodno, že skoraj neokusno izhodišče:
“Mislim, da je prav ta proces sprave, torej proces, ko poskušamo ponotranjiti vse kontroverze tistega časa in jih — ne sprejeti v celoti, ampak — poskušati razumeti, da bo to tista duhovna renesansa, ki bo na veliko odprla vrata enemu novemu poglavju slovenske zgodovine.”
Pahorjevo vzhičeno oceno, izrečeno v intervjuju za oddajo Svet na Kanalu A, lahko ocenjujemo z dveh vidikov. V njegovih prizadevanjih, da mora “sedanja generacija doseči spravo”, bodo njemu naklonjeni videli spodbudno in strpno dejanje.
Skeptiki pa bodo manj prizanesljivi, saj bodo v tej gesti prepoznali njegovo nenehno potrebo po všečnosti na vse politične in ideološke strani in nenazadnje tudi iskanje priljubljenosti in prizadevanje za še enim mandatom.
Dobronamerno ali skeptično?
Pri razglabljanju, da je sedanji generaciji dana priložnost za spravo med Slovenci — in da lahko prav mi nehamo na mlajšo generacijo prenašati rane iz preteklosti —, pa ima predsednik nesporno še večje ambicije: da bi v očeh ljudstva postal spravitelj, ki bo slovensko družbo popeljal do točke sožitja, strpnosti, odpuščanja, nekega novega začetka.
Bomo to njegovo ambicijo sprejeli dobronamerno? Ali pa bomo v liku spravitelja morda videli nekoga, ki tega ne misli povsem avtentično, pristno?
Novinarka Kristina Hacin se mu je opazno neutrudno trudila zastavljati ne preveč prijazna vprašanja o žici, ideoloških temah in patriotizmu — kot da bi slutila, da se bo njen sogovornik ves čas jeguljasto izmikal.
Novinarka Kristina Hacin se mu je opazno neutrudno trudila zastavljati ne preveč prijazna vprašanja o žici, ideoloških temah in patriotizmu — kot da bi slutila, da se bo njen sogovornik ves čas jeguljasto izmikal. — [Screenshot: Kanal A/Fokuspokus.]
Dvojna hermenevtika
Pahor je dovolj zvit in spreten, da zna hoditi po robu, ne da bi mu spodrsnilo na eno ali na drugo stran. Na ta način po mojem ustvarja in anticipira dvojnost interpretacij izrečenega.
Njegova teza o duhovni renesansi je lahko samo neroden proizvod njegove neizmerne želje po spravi in spraviteljstvu, obenem pa je z bolj skeptičnega stališča tudi posledica dejstva, da rad na veliko naklada in uporablja neprimerne bombastične besede.
Njegovo pretiravanje, v tem primeru hiperbola tipa “pokopljimo mrtve in dosegli bomo duhovno renesanso” je pri njem že nekaj, kar premišljeno predpostavlja obe vrsti reakcij. Pahor se skratka zaveda te dvojne hermenevtike in nanjo celo stavi v želji, da bi ostal neulovljiv. In to mu tudi uspeva — z omenjeno hojo po robu.
O naravi politične zlorabe
Ne pozabimo: teza o duhovni renesansi Slovencev je bila izrečena na slovesnosti v spominskem parku mariborskega pokopališča Dobrava ob pokopu žrtev povojnih pobojev iz Hude jame. Poleg Pahorja sta bila prisotna še predsednik DZ Milan Brglez in predsednica Hrvaške Kolinda Grabar-Kitarović.
Brglez je ob tem rekel, da država izpolnjuje svojo civilizacijsko dolžnost, nato pa postregel z tezo o politični zlorabi: “Iz pietete delati politične točke pa je zame nedopustno in nesprejemljivo.”
Tezo o političnih manipulacijah je najbolj pregnantno ubesedila Spomenka Hribar v nedavnem intervjuju za Mladino. Verjetno nihče v Sloveniji nima ne znanja ne moralne avtoritete tega povedati bolje kot ona:
“Manipuliranje s preteklostjo s strani radikalne desnice je ideološki politični zločin, ki se je zgodil nad vsemi nami in je spet vzbudil sovraštvo in delitve na ideološki podlagi. Tako smo se oddaljili od možne sprave. Levica je spravo najprej odklanjala — no, mnogi jo še danes —, a je nanjo končno pristala kot na nekaj pozitivnega. Desnica pa si jo je prisvojila, namreč, razume jo kot spravo pod njenimi pogoji: uklonite se, pokesajte se, sama pa ni pripravljena na enako dejanje — priznanje, da je krvava kolaboracija neizmerno posurovela medvojno dogajanje, saj je pomagala pri uničevanju slovenskega življa. Odnos protikomunistične desnice (tudi dela klera) je dvoumen, da ne rečem hinavski: v besedah pristajajo na spravo, hkrati pa podžigajo sovraštvo.”
Populistična vrsta zlorabe
Bi smeli reči, da je Pahor naredil nekaj podobnega? Da s svojo tezo o duhovni renesansi populistično in v širšem smislu politično zganja neke vrste zlorabo?
Predstavljajmo si, da bi nemški predsednik Joachim Gauck na podlagi sprave s preteklostjo — “die Vergangenheitsbewältigung” —, še zlasti zaradi grozljivih posledic holokavsta, govoril o pričakovani duhovni renesansi Nemcev kot neposredni posledici.
Cilj kakršnekoli sprave s preteklostjo ali sprave med politično nasprotujočimi stranmi preprosto ne more biti “duhovna renesansa”. Ko je Sofokles Antigoni namenil pokopati Polinejka, najbrž ni imel v mislih kakšne podobne ideje. Nasprotno! Med etične predpostavke vsakršne sprave najbrž ne more šteti prav nič več kot pietetni pokop mrtvih in s tem povezano spoštovanje. Karkoli drugega je politični utilitarizem, ki zanika samo naravo pietetnosti.
Pa še nekaj, čemur se Pahor izmika, Spomenka Hribar pa na to opozarja: Antigona ni zanikala Polinejkovega izdajstva in njegove krivde, zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov.
Bilo bi dobro, če bi si predsednik, sicer permanentno nagnjen k vzhičenemu pretiravanju, za svoje populistične gage o duhovni renesansi slovenstva izbral primernejšo inspiracijo in trenutek.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 3. novembra, pod naslovom Pahorjeva duhovna renesansa, ki veje iz Hude jame. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.