Rože za Kidriča na smetišču zgodovine: Kdo je bil stric, ki stoji pred CD?

3.11.2016 / 06:10 15 komentarjev
Nekaj je zaropotalo. Spomin. Gesta. Upor proti kretenu. Neznanemu junaku, ki ne prenese, da bi se nekdo nekoga spomnil.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Napisano na mah, v sredo, 2. novembra zjutraj.

Skoraj vsak dan delovni dan peljem sina po Erjavčevi v vrtec. Nasproti OŠ Majde Vrhovnik opazujeva uro na stolpnici TR 3. Če sva oba peš, pri Cankarjevem domu preveriva, ali fasadni vijaki dobro držijo. Zadnje dni je orjaški ginko ob predsedniški palači prekril tla z zlato-rumeno jesensko preprogo.

In ko sva ravno opazovala, koliko listja je odložil v tem podaljšanem protestantsko-vsesvetnem vikendu, sem s kotičkom očesa opazil nekaj, kar bi za popolno rekonstrukcijo potrebovalo pet sekund prevrtenega filma nazaj — tako pa sem lahko sklepal le po videnem in po posledicah.

Zazdelo se mi je, da je tam na desni, pri spomeniku Borisu Kidriču, nekaj zaropotalo.Videl sem moškega, ki je krilil in bentil od spomenika proti kolesarski stezi in se kobacal nazaj na kolo.

V bližnjem grmovju pa se je svetilo nekaj rdečega. Z razdalje nisem mogel videti, ali gre za rdeče plastično ohišje sveče ali del šopka.

Pa saj ni mogoče, sem pomislil!

Prvi november, prvi predsednik, prva vlada

Ali je prvonovembrski spomin na prvega predsednika prve slovenske povojne vlade nekoga res tako razkuril, da je skočil z bicikla — in to prav pri spomeniku človeku, ki mu SSKJ pripisuje, da je v politični žargon vpeljal izraz “biciklist”: “kdor upogne hrbet navzgor, navzdol pa pritiska” —, odhlačal tistih nekaj korakov od kolesarske steze do ploščadi pred kipom in dobesedno pred vrati predsedniške palače in vpričo vedno prisotnih policistov protestno zalučal še neidentificiran spomin v grmovje.

Vso pot do vrtca na Vrtači mi prizor ni šel iz glave, moj bes pa je dosegal stopnje, ki so bile najbrž in na žalost primerljive s storilčevimi. Zato sem se že na poti tja odločil, da nazaj grede nikakor ne bom šel kar tako mimo, ampak bom šel v akcijo.

Za prečkanje Prešernove sem strateško izbral drugo zebro kot sicer, da ja ne bi zahinavil ali si zadnji hip premislil. Tako da sem po ginku in kipu zavil naravnost v grmovje levo od kipa.

In imel sem kaj videti! Tam je ležala rdeče-bela kombinacija. No, pravzaprav je bila ciklamna in bela, ciklame v belem plastičnem lončku.

Da je bila moja nachträglich rekonstrukcija analitično pravilna, je pričal bel, okrogel, ploščat objekt, ki je ostal na ploščadi pod spomenikom in katerega premer se je do popolnosti ujemal s premerom odvrženega lončka. Nobenega dvoma ni bilo, da je šlo za podstavek.

Storilec svojega “čiščenja” torej ni opravil dosledno, ampak je v besu površno zalučal le zgornji del. Domnevam, da bo kot biciklist s “spodnjimi” opravil pozneje: v službi (če jo ima), doma, za šankom v gostilni, na forumih spletnih portalov…

Rože za Kidriča približno dve uri potem, ko jih je avtor kolumne pobral v grmovju in položil nazaj. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Čezčasni, anahroni dialog

Dovolj šale! Pobral sem odvržen lonček in ga vrnil na podstavek. Šele takrat sem opazil, da je človek, ki je prvi prinesel ta drobni ciklamni spomin, iz zlatorumenega listja eksotičnega ginka naredil priložnostno posteljico, da uboga lončnica ni bila preveč na hladnem na kamniti ploščadi pod velikim kipom.

Kompozicija je bila zdaj spet taka, kot je bila prvotno mišljena: rumeno listje bežne jeseni, nerazgradljivo plastičen bel lonček in ciklamni cvetovi. Samo en cvet…

In spomin. In gesta. In upor proti kretenu, ki ne prenese, da bi se nekdo nekoga spomnil, ampak mu bo raje naravnost z Wikipedije pripisal objektivno krivdo za povojne poboje. In ga vrgel proč.

Ne pričakujem, da bodo ljudje polagali rože ali prižigali sveče tistim, s katerimi se ne strinjajo. Niti tistim, s katerimi se strinjajo. Obstajajo drugi, boljši načini čezčasnega — v pomenu “neglede na čas” in “čez čas” (“ko naju več ne bo”) —, anahronega dialoga.

Vendar pa najiskreneje mislim, da nihče nima pravice metati proč tujih rož, sveč in spominov — pa če je še tako vstal na levo (pardon, desno) nogo.

Dan potem

Ko bom sinu pojasnjeval, kdo je bil stric, ki stoji pred Cankarjevim domom in ob predsedniški palači; kdo je bil tisti, ki ima svojo večno klopco v Tivoliju; in kdo je bil tisti, ki na Trgu republike vodi brezobrazno množico… — takrat mu zagotovo ne bom pridigal o spravi.

Mu bom pa razložil, da so bili to izobraženi možje, ki so se v zapletenih zgodovinskih časih, ki jim rečemo tudi vojna, morali odločati med resnimi stvarmi in ljudmi. In so se odločili.

Povedal mu bom tudi, da se možje niso odločali sami, ampak da so imeli zelo pomembne življenjske partnerke, ki so živele in mislile z njimi. Tako bo moj sin izvedel, da niso na svetu samo Borisi, Edvardi in… — Edvardi, ampak tudi Zdenke, Pavle in Zdravke.

In ker so se imeli radi, so imeli otroke. In ker so se tudi otroci imeli radi, so tudi oni imeli otroke. Otrokom otrok rečemo vnuki in vnukinje. In mogoče se nama bo zgodilo — kot se nama je že —, da bova ob klopci v Tivoliju srečala resničnega vnuka resničnega dedka. Ali da naju bo na Trgu republike ogovoril resnični vnuk resničnega dedka.

Kaj bi storili vnuki, če bi njihovim dedkom in babicam neznani “junak” pred njihovimi očmi metal spominske rože na smetišče zgodovine? Mislite, da bi se z njim spravili? Ali bi se spravili nadenj?

Sam ne garantiram, kako bi reagiral. Vem samo, da bom jutri zjutraj spet preveril, ali so ciklame še tam. Po pietetnem prvonovembrskem vzdušju namreč vedno pride dan potem.

Ginko (spredaj levo) in kip Borisa Kidriča (v sredini v ozadju) v “Kidričevem parku” oz. Park Sveta Evrope med Prešernovo (levo), Erjavčevo (odkoder je posneta fotografija) in Valvazorjevo (zadaj). — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE