Želeli ste, poslušajte: tudi glasbena sprava je ideološka, ergo je ne bo.

29.10.2016 / 06:08 4 komentarji
Modrijani so toksičen produkt kulturnega neoliberalizma, ki je v prodaji pod nalepko žajbljevega čaja za izkašljevanje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Da so Modrijani (matematično rečeno) 25-krat popularnejši od Zorana Predina — sodeč po primerjavi obiskanosti njihovih koncertov prejšnji teden —, priča o neverjetnem vzponu narodnozabavne glasbe na račun pop/rock glasbe.

Pa s tem ne mislim, da so pokradli popu publiko. Seveda ne. Niti oni konkretno, niti narodnjaki nasploh. Avseniki in mogoče tudi Slaki so vedno imeli več poslušalcev kot pa posamezni slovenski rockerji ali pop sploh — celo več kot modeli kot Smode ali Blagne, da ne naštevam. Bilo bi čudno, če jih ne bi imeli.

Ampak danes je malo drugače.

Vzpon narodnozabavne glasbe na račun česa boljšega je krivda ali zasluga disfunkcionalnosti slovenskega glasbenega aparata — in to neglede na žanr, ciljno publiko in kvaliteto.

Krivi in zaslužni smo vsi po malem: nekateri službeno, drugi pa kot poslušalci. Želeli smo, poslušajmo. Gre za fenomen, ki nam poje o dekulturifikaciji Slovenije. Nekoč je obstajala glasbena kulturna politika, danes pa vlada neoliberalizem.

Komisija za šund

V dobrem, starem socializmu je na Republiškem komiteju za kulturo — kot se je takrat reklo ministrstvu — obstajala komisija, ki se je je prijelo ljudsko ime “komisija za šund”. Če so anonimni kulturni forenziki presodili, da neka plošča ali kaseta ni dovolj dobra, za razliko od drugih kulturnih produktov ni bila oproščena prometnega davka (kar je bil en tak komunistični DDV).

Še danes krožijo urbane legende, da so glasbenim urednikom na RTV celo prepovedovali predvajanje skladb s teh nosilcev zvoka. Kar seveda ni res.

Že res, da na ta velikem Radiu niso vrteli punka, ampak tam so pač imeli kompetentne gatekeeperje, ki so vedeli, da to ni poslušljiva glasba za široke ljudske množice — in ki so vedeli, v čem je razlika med Radiom Študent in nacionalnim radiom.

Niti ni bilo nikomur treba prepovedat predvajanja diletantov kot Marjan Smode. Včasih se je vedelo, kaj je za na radio in kaj ne. Tudi pozneje, že v časih Korada in Brendija in Fredija Milerja in Atomik Harmonika. Še danes se ve. Vsaj na Radiu Slovenija ali na Ognjišču.

Dirigirani okus

Glasbeni okus je bil seveda v nekem smislu bog pomagaj dirigiran. Tako kot okus za news in informiranje sámo. V dobrem, starem socializmu smo imeli samo tako imenovane kvalitetne časopise in oh in sploh novinarstvo. Tabloidi so veljali za deviacijo gnilega kapitalizma. Kar so še danes.

Problem je seveda v tem, da so tabloidi v tem našem domačijskem kapitalizmu, ki streže pičlima dvema milijonoma ljudi, še hujša deviacija gnilega kapitalizma kot kje drugje. Hujša zato, ker jih kaj bolj pametnega vedno težje odtehta.

Podobno je z glasbo. Ne poslušam narodnjakov, nimam pa nič proti, če jih rolajo. Motijo me pa samo zato, ker jih glasba po mojem okusu vedno težje odtehta. Skupna socialna in kulturna teža glasbe, ki mi je blizu, je v primerjavi s štanco zanemarljiva.

Podobno je tudi z mediji. Tabloidi se mi za razliko od narodnjakov sicer nesebično gnusijo, ampak tudi to lahko nekako preživim. Na živce pa mi grejo zato, ker v slovenščini skoraj nimam več kaj pametnega brat.

Tako narodnjaki kot tabloidi niso nič krivi. V bistvu samo izkoriščajo izpraznjenost duhovnega prostora kot posledico komercializacije kulture in dekulturifikacije družbe.

Narodnjaki z Modrijani na čelu so samo strelovod kulturno deprivilegirane urbane populacije, ki ni podlegla novi družbeni konservativnosti in ki se s fračami in frazami bori proti kulturnemu neoliberalizmu.

Ker točno to: Modrijani so toksičen produkt kulturnega neoliberalizma, ki je v prodaji pod nalepko žajbljevega čaja za izkašljevanje.

Narodnjaki z Modrijani na čelu so samo strelovod kulturno deprivilegirane urbane populacije, ki ni podlegla novi družbeni konservativnosti in ki se s fračami in frazami bori proti kulturnemu neoliberalizmu. Z leve: Blaž Švab, Peter Oset, Rok Švab, Franjo Oset. — [Fotografija: Kulturno-umetniško društvo Modrijani.]

Mostovi/Hidak

Popularnost narodnjakov in štance narašča zato, ker so to edini žanri, ki na tem zanemarljivo majhnem trgu sploh lahko normalno preživijo. Druga in drugačna glasba pa rabi druge in drugačne prijeme, pa tudi drug in drugačen odnos in konzum publike, ki jo še mara, ter drug in drugačen plasma s strani promotorjev, ki se jim vsaj še ljubi to početi, če se jim že splača ne.

Kriva je razvedrilna komercializacija Televizije Slovenija. TVS ne zna prodajati vsebin, pa da ga jebeš. Niti komercialnih, kaj šele manj priljubljenih. Njihova nesposobnost trženja in distribucije narašča premosorazmerno s kvaliteto vsebin, ki nam jih turijo. Kvaliteta je sinonim za zateženost, zateženost pa je njihovo poslanstvo.

Narodnjaki so za TVS dar božji, ker lahko z njihovo pomočjo konkurirajo komercialnim televizijam. Vse ostale glasbe in drugi žanri pa jih zanimajo po liniji najmanjšega odpora. Kot Mostovi/Hidak. Ker pač morajo. Ker nimajo denarja.

Ljubljana

Krivi so tudi tisti glasbeni promotorji in/ali organizatorji koncertov nenarodnozabavne glasbe, ki že dolgo-predolgo povzročajo inflacijo tako imenovane kvalitete, ki pa ljudi vse manj in manj zanima.

Tipičen je primer Jazz festivala, ki so ga s sodobno improvizirano glasbo spodkopavali tako dolgo, da zainteresirane publike ni več niti za ene Križanke, in zapečatili njegovo usodo s tem, da so ga preselili v Cankarja, čeprav bi bolj spadal na Metelkovo. Pa Druga godba je tudi vedno dolgočasnejša. Samo še v Kinu Šiška je kdaj kak pameten koncert. Poleg omenjenega Lažnega Franza naj omenim v zadnjem času samo Koala Voice (23.9.) in to sredo (26.10.) dvojni klavirski recital Milka Lazarja in Bojana Goriška.

Neverjetno, bilo je toliko obiskovalcev kot na Predinu!

Poslušanje določene glasbe in pripadnost glasbi je v Sloveniji malodane stvar političnih delitev. Mislim, na to spominja. Degenerirana, spolitizirana, domišljava, skorumpirana, zdolgočasena, snobovska Ljubljana proti 30 do 150 kilometrov (zračne linije) oddaljenim provincam. In obratno. Nepomirljivo. Tako daleč smo prišli. 

Narod, ki ima takšno pop glasbo in takšne glasbene preference kot Slovenci — od Pavlihove džuboks pratike v stilu Modrijanov pa do zeh-zeh kvalitete Severe Gjurin —, je obsojen na bodisi samovšečno ali nikoli zadovoljno kulturno vegetiranje.

Milko Lazar in Bojan Gorišek v Kinu Šiška, 26.10.2016. Program: Milko Lazar: 4 Arias with Unpredictable Extensions za klavir, 2016 (Milko Lazar); Philip Glass: Études for Piano, Vol. 2, 2007–12 (Bojan Gorišek); Milko Lazar: Prêt-à-porter Variations za dva klavirja, 2007, in Four Pianos, priredba za dva klavirja, 2008. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE