Lažni Franz in praslovanski pop: zajebali smo vse, kar se je zajebat dalo.

Medtem ko so Modrijani v četrtek in petek nekje v božji materi v Celju na dveh koncertih igrali pred 12.000 square fanatiki, ki so razgrabili vstopnice po 29€ — in jih preprodajali še za trikrat toliko —, pa je Zoran Predin s pomlajenim Lačnim Franzom v soboto v Kinu Šiška igral za 500 butičnih poslušalcev, ki so za karto plačali po 14 ali 16€.

Kaj se je zgodilo, da pride na koncert Modrijanov 25-krat toliko ljudi kot na koncert ene od legend slovenskega rocka in popa, ki je v življenju sam in z bendom ustvaril celo vrsto paradigmatičnih, ponarodelih in preroških hitov, tako rekoč slovenskih pop himen, ki jih zna na pamet skoraj vsak Slovenec?

Kaj se je zgodilo, da pride na koncert človeka, ki je slovenščino obogatil z idiomi kot so “adijo pamet”, “ne mi dihat za ovratnik”, “modro-bele rožice” itd. samo 500 ljudi?

Po mojem smo prosto po Predinu v slovenski pop glasbi po praslovansko “zajebali vse, kar se je zajebat dalo”.

Marketing

Res je, da se v Sloveniji na glasbenem področju dogaja svašta. A tudi če pustimo ob strani obskurne primerke marginalij — ki so vedno bili in vedno bojo — in se skoncentriramo na mainstream, je vendarle očitno, da je s slovensko pop glasbo nekaj hudo narobe.

Ni seveda Predin tisti, ki je zajebal, ampak na vsak način ima problem. Tukaj in zdaj.

Za začetek gre nastopit — ali ga dajo na urnik — v soboto, ko je vendar jasno, da za vikend noben izvajalec ne more pričakovati ne vem kakšnega obiska.

Nadalje je imel Predin problem, da je šel nastopit v Kino Šiška, ki je kot koncertno prizorišče (with all due respect) pozicionirano na etablirano, mainstream, po metelkovsko rečeno šminkersko alter sceno — ampak še vedno alter sceno.

Predin ni za v Kino Šiška. Ne vem, kam bi bolj pasal. Mogoče v Cvetličarno, mogoče celo v Cankarja. In mogoče celo v Gallusovo dvorano. Z domnevno komercialnejšim repertoarjem je tam že velikokrat igral — in če je hotel revitalizirat Lačne Franze, bi bilo zanj bolje, če bi nastopil tam in napolnil dvorano.

Očitno je celo slovenska pop scena — bolana kot je — življenjsko odvisna od marketinškega pozicioniranja: kdo nastopa, za koga nastopa, kje nastopa, kdaj nastopa, po čem nastopa, koga targetira, kako se promovira, kdo ga promovira, koga doseže pred nastopom in po nastopu.

Blagovna znamka Lačni Franz

Tretjič pa ima Predin problem zato, ker je tako rekoč uzurpiral ime benda kot blagovno znamko.

Čeprav je (bil) Predin kot frontman simbolično poosebljenje Lačnega Franza — in čeprav se povprečen fan razen njega in Otota Rimeleja ne spomni nobenega drugega člana originalne zasedbe poimensko —, to zgleda malo čudno.

Predin je Lačni Franz, ampak Lačni Franzi niso Lačni Franzi, če je Predin sam. Mick Jagger je The Rolling Stones, ampak Stonesi niso Stonesi, če je Jagger sam. David Gilmour je Pink Floyd, ampak Floydi niso Floydi, če je Gilmour sam. Jimmy Page ali Robert Plant sta Led Zeppelin, ampak Zeppelini niso Zeppelini, če sta Page ali Plant sama.

Predin bi moral nujno potegnit v nov bend še vsaj enega glasbenika iz originalne zasedbe. Potem bi mogoče še kdo kupil to idejo, da Lačni Franzi še obstajajo.

Četrtič je Predin zelo slabo izkoristil ta bonus, da je treba na vsak koncert za komad ali dva pripeljat special guest starse. Najprej si je omislil heavy metalko Melée (ex-Psycho-Path), ki je dokazala samo to, da so heavy metal vokalisti za na oder samo, če jih preglasi nabijanje drugih instrumentov — ampak Satan nas obvarji njihovega fušanja, če jim daš pet kaj melodičnega kot v tem primeru.

Nakar še Magnifico. Kot fan moram priznat, da ga v tako slabi formi še nisem videl. Meni, ki se mi je nekoč sanjalo, da z Magnificom pred polnimi Križankami skupaj pojeva Bobbyja Browna od Zappe — nakar sem se prepoten zbudil: okej, lažem —, bi bilo nerodno, če se ne bi mogel pred nastopom naučit besedila ali celo samo dela besedila pičlih dveh komadov (Bolj star, bolj nor in Okupatorka). Ampak okej, no.

Predvsem je bil Magnifico zelo slab izbor. Totalno ni pasal zraven. Mogoče je za Predina oz. Lačne Franze preveč ljubljanski (ali čefurski). Ne vem, ampak bila sta kot riba na suhem in bicikel.

Nove verzije

Novi Lačni Franz — “Lažni Franz”, kot sem pripomnil live na Instagramu — je sicer odličen bend. Vsi štirje novi člani so izvrstni glasbeniki. Fajn, da jih je Predin našel. S tega stališča je bil koncert super: Lačni Franzi v starih časih nikoli niso zveneli tako dobro.

Res pa je, da z današnjega stališča nikoli niso zveneli zelo dobro.

Šel sem poslušat nekatere njihove stare komade v originalu in sem bil zelo razočaran. Zdaj vem, zakaj nisem bil nikoli njihov fan v ranim godinama, ampak sem jih kvečjemu od daleč cenil kot literarne (tekstopisne) duhoviteže. No, Predina.

Medtem ko so bila besedila Lačnega Franza vedno nekaj posebnega, pa glasba sama nikoli ni bila. Melodično kolikor-toliko, da smo si jo lažje zapomnili kot če bi brali kakšno pesmarico, nikakor pa to niso bili instrumentalni, aranžerski in produkcijski presežki. V tej ostri, glasni, nažigajoči verziji z novim bendom pa je ta muzika zvenela bolje kot kdajkoli prej. Komadi kot Praslovan, Bitles, Vaterpolisti, Adijo pamet, Ne mi dihat za ovratnik, Tisoč modrobelih rožic, Jebiveter, Naj ti poljub nariše ustnice, Na svoji strani, Okupatorka, Zadnja večerja itd. — vsi ti komadi niso bili na set listi, da ne bo pomote — bi v vsakem primeru rabili updatane priredbe. Morda te rockerske ne bi bile ravno najprimernejše za vse, ampak v vsakem primeru bi jih rabili.

Toliko zaenkrat. Prihodnjič pa še nekaj bolj nasplošno o femomenu slovenskega starega rocka na ozadju Modrijanov in drugega novodobnega trasha.