Kaj pa pričakujete od Cerkve? Da bo za splav? Ali da bo vsaj tiho?

Mene ne moti, da na stopnišču frančiškanske cerkve vrtijo butasto sentimentalen in demagoško propaganden prolife video o razvoju človeškega zarodka. Zaradi mene naj. Grem mimo, v vsakdanji naglici vržem oko na razvijajočega se revčka v uterusu, korak mi niti za hip ne zastane, zadevo vzamem zgolj na znanje, je niti ne sprocesiram, zavijem z očmi in grem naprej.

So what!

Navsezadnje gre za sakralni objekt v lasti in v funkciji institucije, ki po defaultu noče in ne more zagovarjat splava kot eliminacije bodočega človeškega življenja, dokler je to še legalno dopustno.

Ker kaj pa pričakujete od Cerkve? Da bo za? Ali da bo vsaj tiho? Zakaj pa bi bila tiho? Saj mi zagovorniki tudi nismo tiho!

Rad bi samo povedal, da se nima smisla zgražat nad drugače mislečimi. Velja seveda za obe strani in za vse primere. Prepričanje, da bo konec sveta, če nekdo misli drugače od nas — in če to enako strastno zagovarja —, je tipično slovenski fenomen.

Nimamo se kaj pritoževat

Še nekaj pripomb.

Reakcije na take akcije, kakršna je ta s tem frančiškanskim videom ali molitvami fanatikov pred porodnišnico — torej vsesplošno, celo institucionalno, politično zgražanje in/ali podpisovanje peticij —, se mi zdi zgrešeno tudi zaradi patetičnega levičarskega posploševanja, da je Slovenija zarukana, zagamana država s konservativnimi idejami, ki silijo ženske v rojevanje rojakov, vojakov, vernikov in davkoplačevalcev.

To ni res. Slovenija je v tem smislu zelo liberalna država. Kar šteje, so zakoni — in glede tega se nimamo kaj pritoževat. Nasprotno, veseli smo lahko, da je tako. Niti ni trenda v to smer. Akcije prolife aktivistov tega ne dokazujejo. Konservativci so glasni povsod, celo v neskončno bolj liberalnih okoljih od Slovenije. Čeprav število splavov iz leta v leto pada.

Lahko pa tudi razumemo, da se nasprotniki splava ravno zato ne počutijo dobro. Sicer ne vem, zakaj, ker jih nihče ne sili delat splava, če se jim zdi nedopusten, ampak to so pač ljudje, ki bog pomagaj mislijo, da splava ne bi smel delat nihče in da bi ga bilo zato najbolje prepovedat.

Njihov in naš problem

Zavzemanje za prepoved splava se mi zdi popolna neumnost. Toda to še ne pomeni, da se mi ne zdi neumnost tudi prerekanje z neumnimi.

Zakaj se tako radi kregamo s prolife fanatiki? Ker se bojimo, da jim bo uspelo prepovedat splav? Ker se nam floskula o pridobljenih pravicah, ki pa da kao niso enkrat za vselej, zdi retorično učinkovita?

Imamo državljansko zadoščenje, ki nam ga daje uzakonjena pravica do splava, nimamo pa državljanske širokogrudnosti privilegiranih. Če so oni tako zateženi, da nam očitajo abortus — čeprav ne gre za njihove otroke —, ni treba, da smo tudi mi.

Treba je znat uživat privilegije. Bodimo strpni do tistih, ki jih nočejo uživat.

Problem konservativcev je, da jim ne zadošča, da sami ne bi nikoli splavili otroka. Njihov problem je, da zahtevajo, da ga tudi drugi ne bi nikoli splavili. Njihov problem je, da se jim zdi, da živijo v barbarski državi, ki omogoča splav. Njihov problem je, da jih je zato sram.
Ni pa njihov problem, da se mi nad njimi zgražamo. To je naš problem. Naš problem je prepričanje, da zaradi konservativnih državljanov, ki mislijo drugače, živimo v zarukani, zagamani državi. Tega nam ni treba. Pustimo jih pri miru. Bodimo nad njimi vzvišeni.

Ne da nam nič nočejo — ampak morejo nam pa nič.

Téma za 21. stoletje

Pomislimo tudi, da tudi mi svobodomiselni — če smem tako reči — sredi mesta organiziramo propagandne prireditve v podporo manjšinskim in socialno nestandardnim skupinam ljudi.

V Ljubljani je recimo že kar dolga leta vsako leto Parada ponosa. Super. Ampak s kakšno pravico se MOL zgraža nad prolife videom pred frančiškansko cerkvijo, če pa po drugi strani vsaj moralno, če že ne tudi finančno sponzorira Parado ponosa?

Dajmo se že enkrat navadit, da ne razmišljamo — in ne živimo — vsi enako. Dajmo se že enkrat navadit, je javni prostor namenjen vsem. Ne samo tistim, ki imajo prav, ampak tudi tistim, ki se motijo in ki težijo.

Vprašanje splava popolnoma po nepotrebnem postaja nova oblika kulturnega boja. Vprašanje splava je updatana verzija srednjeveškega vprašanja krivde in greha glede pobitih domobrancev. Téma za 21. stoletje. Ki ne bo eskalirala (in se vlekla še naslednjih 70 let) zato, ker manjši bratje prikazujejo posnetke srčkanih malih fetusov ali ker zavod Božji otroci moli pred porodnišnico — ampak zato, ker smo zaradi njihovega početja tako ogorčeni.

Za vsak prepir sta namreč potrebna dva.