Če ni razlik, ni sprave. So samo nove krivice na 70 let podlage.

30.9.2016 / 06:10 3 komentarji
Kolumbijska sprava za zgled: v SLO bi lustrirali še tistih nekaj preostalih komunistov, ki so preživeli Rog in Roško.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Za FARC sem prvič slišal, ko mi je francoski prijatelj razlagal, da se je v novi službi z njimi pogajal. Ker je imel za sabo kariero pri Zdravnikih brez meja in ker sem Kolumbijo stereotipno povezoval predvsem z boji proti narkokartelom, sem prvi hip pomislil, da gre za prijateljev nov korak v tej smeri in da ima ta kratica kaj opraviti s programi za odvajanje odvisnikov.

Šele ko mi je povedal, da se v svoji novi švicarski, toda v resnici globalni službi varnostne inteligence pogaja s kolumbijskimi uporniki o prostem prehodu ladij svojega delodajalca po kolumbijskih veletokih, ki jih nadzirajo sile FARC-a, sem šel podrobneje brskat.

Tako sem mu naslednji večer lahko zastavil kopico vprašanj. In bilo je kaj vprašati!

FARC-EP

FARC (ali FARC-EP) — Fuerzas armadas revolucionarias de Colombia: Ejército del Pueblo, Revolucionarne oborožene sile Kolumbije — so moj letnik: 1964. Tistega leta se je samozaščitno gibanje kolumbijskih kmetov na krilih marksistične levice in kubanske revolucije organiziralo v oboroženo silo.

Ta ponedeljek, torej več kot pol stoletja pozneje, pa so s predsednikom Juanom Manuelom Santosom podpisali 297-stranski sporazum o tem, kako zgraditi “stabilen in trajen mir”.

Vmes je umrlo četrt milijona ljudi, več kot 40.000 jih je še vedno pogrešanih, začasno ali nepovratno preseljenih pa je bilo skoraj 7 milijonov ljudi.

Miru seveda bi ne bilo, če ne bi kolumbijski režim ob izdatni pomoči ZDA zreduciral oboroženih sil FARC-a na dobrih 8.000… — ne ravno mož, ampak mož in žena, saj je dobra tretjina še vedno žensk. In če pri pogajanjih ne bi posredovala Kuba bratov Castro — tista ista Kuba, kjer je prišlo tudi do ekumenskega srečanja papeža Frančiška in patriarha Kirila. Levičarske gverilce so na pogajanja — ko so v Kolumbiji še potekali boji — vozili predstavniki Rdečega križa.

V Kolumbiji so kastrokomunistom z mirovnim sporazumom pravkar na stežaj odprli vrata na oblast. Pri nas pa bi tistih nekaj avtentičnih komunistov, ki so preživeli Rog in Roško, ne samo lustrirali, ampak najraje kar žive zaprli v jamo.​

PR maša in SLO sprava

Odkod to navdušenje nad sporazumom, ki mora biti šele potrjen na referendumu to nedeljo in ki s svojo teatralično inscenacijo — odprta vrata miru na odru “prihodnosti”, vsi podpisniki kostumirani v snežno-bele srajce nedolžnosti, podpisovanje s peresi, narejenimi iz krogel… — bolj vzbuja vtis, da gre za piarovsko mašo kot pa za avtentičen zgodovinski dogodek?

Razlog ni mladostniško evropsko navdušenje nad latinskoameriškimi anticipacijami naših, evropskih bojev in prihodnosti (od Che Guevare do Lule). Razlog je kvečjemu to, da bi se na tem konkretnem primeru končno zavedli, kako uboga, ničeva, na posmeh in na propad obsojena so aktualna slovenska prizadevanja za spravo.

Kolumbijski primer nas uči, da je sprava možna samo med tistimi, ki se med seboj v resnici borijo in ki se še imajo za kaj boriti. Možna je med tistimi, ki se imajo drug drugemu za kaj dejansko odložiti, le da zdaj z drugimi sredstvi, in predvsem med tistimi, ki krvavo zares mislijo.

Ko človek bere pet ključnih točk kolumbijskega mirovnega sporazuma, ne vidi grobov, temveč prihodnost neke države: prekinitev oboroženega boja, razvoj podeželja, boj z narkokateli, politično participacijo in sodni sistem kaznovanja zločinov in odprave krivic (vključno s “komisijo resnice” in posebnim mirovnim sodiščem).

Poprava krivic

Če torej hočeš resnično spravo, moraš vedeti, kakšno državo vidiš — in kam jo vodiš. Paradoks naših malih, podeželskih poskusov spravljanja vseh z vsemi je ravno v tem, da ne prepoznava temeljne razlike, ki je bila vodilo samega boja: ta razlika ostaja, je nepremostljiva in nevprašljiva — reorganizirajo se samo okoliščine okrog nje.

Pri nas pa se vsak poskus sprave reducira ne na “popravo zgodovinskih krivic”, temveč ravno na brisanje zgodovinskih razlik: med okupatorji in njihovimi pomočniki ter med borci in borkami za svobodo; med oboroženim bojem in povojnimi poboji; med emancipatoričnimi praksami in izkoriščevalskimi diskurzi; in nenazadnje, med levico in desnico.

Kjer ni razlik, ni sprave. So samo nove krivice na 50 ali 70 let podlage.

V resnici je še veliko huje. Ker pojmi niso pojasnjeni in ker pozicije slabo reflektiramo in zagovarjamo, se nam lahko zgodi, da aktualni predsednik pripelje v svoj urad, na nacionalno televizijo v Odmeve (34:19–39:00) in med dijake “motivatorja”, ki z njim in z nami moli za mir in spravo — pa ubogemu revežu še razlika med predsednikom Republike in vlade ni jasna!

Če bi jaz bil Cerar, bi se mi prav po slovensko fržmagalo, da tam v Uradu predsednika Republike nekdo moli zame. Naj opravljajo svoj posel, bom že molil sam, bi si rekel.

Življenje bo drugje

Tragično, prav nič komično šalo na stran: če se greste resno in svetovno zgodovino, potem se včasih morate ozreti še na kakšno drugo celino. Pa ne zato, da bi zgodovino ponavljali ali potvarjali, ampak zato, da bi videli, kaj zares pomeni boriti se, krvaveti, delati, moliti, spraviti se in pospraviti.

Potem boste tudi naše podeželske bitke videli ne samo v njihovi zgodovinski, temveč tudi univerzalni luči. In potem bodo tako preklemansko drobne, da nam bodo preostali samo še pietetni obiski skupnih kostnic in grobišč. Življenje pa bo drugje. Z vsemi razlikami. S spravo ali brez nje.

V Kolumbiji so kastrokomunistom z mirovnim sporazumom pravkar na stežaj odprli vrata na oblast. Pri nas pa bi tistih nekaj avtentičnih komunistov, ki so preživeli Rog in Roško, ne samo lustrirali, ampak najraje kar žive zaprli v jamo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE