Cerar, v bistvu: “Če begunci sami prosijo za žico, jo bodo pač dobili.”

Ob te dni napovedanem begunskem valu, ki bo domnevno spet preplavil Slovenijo, nas notranja ministrica prepričuje, da bo tokrat vse drugače. Da bomo val ustavili brezkompromisno. Brez popuščanja in usmiljenja. Z vsemi sredstvi. Tudi s skrajnimi.

Kako se v tej večni dilemi med političnim pragmatizmom in etično odgovornostjo znajde Cerar?

Nerodno. Morda celo perverzno.

Kruta politična realnost ponavadi ne daje veliko prostora za sklicevanje na moralnost. Ker ko se mora predsednik vlade hočeš-nočeš odločiti, v primeru beguncev vedno znova žrtvuje moralo in se prikloni političnemu oportunizmu.

Vedno je zanimivo spremljati, kakšne argumentacijske strategije bodo izumljali politiki, da bi upravičili svoje ravnanje, pričakovanja volivcev, državljanov — in da bi zvečer z malo mirnejšo vestjo zaspali.

Nekateri s tem nimajo težav. Toda slovenski premier je v drugačni situaciji.

Interes varnosti

Ob prvem begunskem valu je Cerar situacijo reduciral na vprašanje varnosti naših državljanov. Ko si je prizadeval legitimirati postavljanje bodeče žice ob meji, je ta interes predvidljivo potiskal v ospredje.

Preprosto povedano: kaj bi s stiskami in osebnimi tragedijami beguncev, ko pa vendar gre predvsem za varnost Slovenk in Slovencev. Po tem ga bodo cenili. Temu je podrejeno vse drugo.

In je res bilo.

Ob drugi obletnici vladanja pa je izostreno uporabil še drugo argumentacijsko tehniko.

Poanta je zdaj taka: ko se odločamo za neko dejanje ali proti njemu, se sklicujemo na soglasje drugega — in to na tiste, ki jih konkretno dejanje oz. presoja zadeva. Sebi v prid. Seveda na neprepričljiv ali celo manipulativen način.

Poglejmo si to Cerarjevo tehniko na primeru njegovega nastopa v Odmevih, kot ga je povzela STA:

“Še vedno ostajamo odprti za tiste, ki so res v stiski, ki potrebujejo pomoč, ker bežijo z vojnih območij. A da to pomoč nudimo po nekem usklajenem redu, tako da to zmoremo, ne pa da naenkrat sprejmemo tako število migrantov, da je to njim [samim] nesprejemljivo, ker se ne morejo integrirati, in da za državljane posamezne države to postane problem.”

Miselna akrobacija

Za podkrepitev teze o nujnosti sprejema manjšega števila migrantov je Cerar od nekod privlekel kar njihovo lastno mnenje. Seveda ni povedal, kje je dobil to informacijo in kako verodostojna je.

Po njegovem celo sami migranti skratka ocenjujejo, da je preveliko število njih samih nesprejemljivo, in ugotavljajo, da se zato ne morejo integrirati.

Struktura Cerarjeve miselne akrobacije je, da begunci sami mislijo — ali da smemo mi misliti namesto njih —, da jih je preveč. Zato bo beguncem on sam pomagal pri lastnem samospoznavanju s še več tehničnimi in drugimi ovirami.

Kako je premier prišel do takšnega sklepa, je popolna enigma. Zato je bolj utemeljeno verjeti, da si ga je preprosto izmislil.

Ne vem, morda je cinično pripisovanje tega stališča beguncem posledica pretežno nezavedne, potlačene zadrege z racionaliziranjem neprijaznih ukrepov, da bi ljudi prepričal, da deluješ njim (beguncem) v dobro. Tako rekoč Cerarjev Verneinung? “Saj nimam nič proti beguncem, ampak če sami prosijo za žico, jo bodo pač dobili.”

Vem pa, da tega ni mogoče interpretirati drugače kot politično perverzijo prve vrste.

Negativ

Miselna akrobacija predsednika vlade se zdi kot negativ stališč Damirja Črnčeca, priljubljenega gosta Pop TV in Siola. Nekdanji Janšev direktor Sove vidi v beguncih nič manj kot novodobne turške vpade ter invazijo, agresijo islamskega sveta, ki ga je treba na vsak način ustaviti, preden nas ugonobi. Njegovo znano in večkrat izrečeno stališče je, da v Slovenijo ne sme vstopiti in v njej ostati niti en begunec.

Se pravi: Slovenija mora postati stoprocentno čista cona.

Črnčec se ne pretvarja glede svoje agende. Cerar pa — nasprotno — počne ravno to. Nevarno blizu je negativnemu dispozitivu enega in istega: Slovenija bi že pomagala beguncem, bila bi tudi stoprocentno nečista, če bi bilo treba — ampak kaj, ko begunci tega sami ne želijo, saj pravijo, da se ne znajo integrirati.

Odtod do napovedi radikalnih varnostnih ukrepov je samo še korak: “Gre za skrajne ukrepe, da lahko v primeru grožnje javnemu redu in varnosti kot suverena država v odsotnosti evropskih rešitev onemogočimo vstop v državo.”

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 4. septembra, pod naslovom Cerarjevi neintegrirani migranti in napovedani skrajni ukrepi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.