Vinjete naj bodo obvezne povsod in za vse. Tudi za ministra Gašperšiča.

5.9.2016 / 06:10 1 komentar
Z zadnjega sedeža novega BMW 7 in s spremstvom z modrimi lučmi človek ne vidi nobenih težav na slovenskih avtocestah.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti v Monzo, 3. septembra 2016.

Sveža debata o cestninjenju predora Markovec na avtocesti med Koprom in Izolo je samo pika na i zgrešene, kaotične in pokvarjene prometne politike. Prometne politike, ki je že od osamosvojitve brez ciljev in brez odgovorov na zagate sodobnih prometnih tokov. Prometne politike, ki ne zna zaščititi prebivalcev pred agresivnim, predvsem tovornim tranzitom, ki pričakuje poceni in čim bolj neoviran prehod čez slovenski avtocestni križ.

Izjave ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča dokazujejo, da nima strategije razvoja. Upravičeno sumimo, da ne deluje v interesu Slovenije, temveč v interesu posameznikov. Če bi se izkazalo, da je to res, bi ga moral predsednik vlade takoj odsloviti.

A kaj, ko tudi Cerar nima prometne politike. Z zadnjega sedeža novega BMW 7 in s spremstvom z modrimi lučmi človek ne vidi nobenih težav na slovenskih avtocestah.

Kako smo nekoč preračunavali valute

Spomnim se, da sem bil leta 1990 prvič na dirki formule 1 v Monzi. Z maminim yugom 65A. Ki je dobro potegnil. Bencin pa je tudi imel rad. Takrat še nisem imel kreditnih kartic. To je bil čas, ko sem dvakrat preštel in obrnil vsako liro, da sem sploh lahko šel za štiri dni v Monzo.

Bencin je bil v Italiji nesramno drag, v Švici pa veliko cenejši. V Italiji je stal liter supra skoraj 1.500 lir oz. 1,60 marke, v Švici pa samo 1,10 CHF oz. 1,30 DEM. Dobrih 40 litrov bencina, kolikor jih je šlo v yuga, je pomenilo 12 mark razlike. Skoraj 12.000 lir. Za polovico cestnine med Trstom in Monzo.

Tako sem moral računati, če sem hotel preživeti na dragem Zahodu.

Nekega petka leta 1990 sem se pozno popoldne odpravil od dirkališča do 30 km oddaljene švicarske meje. To je tam, kjer tičita skupaj dve mesti, italijanski Como in švicarski Chiasso. Mejo sem prečkal na avtocesti.

Švicarski carinik me je ustavil in vprašal, ali imam vinjeto. Nisem je imel. Rekel je, da jo moram za kupiti 30 frankov. Ugovarjal sem, da grem samo do Chiassa, da sem pozabil na vinjeto, da je do izvoza, ki se ga 200, 300 metrov stran skoraj vidi z mejnega prehoda, da se bom vrnil čez isto mejo, da dokažem svoje trditve…

Nič ni pomagalo. Carinik ni popustil. Rekel je, da mora imeti vsak avto na švicarski avtocesti vinjeto. Tudi če po njej pelje en meter. Na avtocesti mi niti obrniti ni dovolil.

Bil sem jezen, ker se je moj cenejši bencin prisilno podražil. Carinik je še rekel, da se lahko še kdaj pripeljem, ker da vinjeta velja do konca januarja naslednjega leta.

Za prgišče švicarjev

Mnogo let kasneje se je zgodba ponovila. V Švico sem tokrat prihajal iz Francije, pri Ženevi. Pozabil sem, da sem na avtocesti in da bom spet — čeprav grem samo nekaj kilometrov v Švico na avtosalon — rabil vinjeto. Spet sem poskušal carinika prepričati, da sem se zmotil, da takoj za mejo zavijem z avtoceste, da imam akreditacijo za avtomobilski salon…

Tokrat je bil carnik duhovito nesramen. Odgovoril mi je, da gostov, ki nimajo niti 40 frankov za vinjeto, v Švici prav nič ne pogrešajo. Spet sem bil jezen.

Ampak zdaj, ko prebiram, kaj se dogaja okrog cestninjenja predora Markovec, pa sem jezen in žalosten zaradi stanja duha med slovenskimi politiki in nasploh v slovenski družbi.

Križ z avtocestnim križem

S cestninjenjem slovenskih avtocest je križ že od vsega začetka. Ne vem, kaj so razmišljali poslanci na začetku in sredi 90. let, ko so dovolili, da nastane na naših avtocestah takšna zmeda.

Slovenija je še iz jugoslovanskih časov imela zaprt cestninski sistem. Zapleten, ampak pravičen. Tak sistem zahteva na vsakem uvozu in izvozu cestninske postaje. Grdo za okolje in drago za vzdrževanje. Da ne omenjam zastojev med konicami v turistični sezoni.

Potem pa so se poslanci po nekaj letih odločili, da bodo še ne zgrajene avtoceste dobile odprt sistem. To pomeni, da bodo cestninske postaje veliko bolj redke in namenjene samo še tranzitu, lokalno prebivalstvo pa se bo vozilo po odsekih avtocest brezplačno. Kolone ob prometnih konicah pa so ostale. Brezplačna je postala tudi ljubljanska obvoznica.

To je bilo manj pravično od od zaprtega sistema. Kombinacija enega in drugega postane zapletena reč. Od Maribora do Ljubljane odprt sistem, od Ljubljane do Kopra pa zaprt. Iz Ljubljane v Domžale in v Grosuplje so se vozniki vozili brezplačno, do Vrhnike in Kranja pa plačevali cestnino.

Poslanci o vsem skupaj očitno niso prav veliko razmišljali. Sledili so interesnim skupinam in lobijem — ti pa so želeli zapleten in razvejan sistem cestninskih postaj. Tam se je obrnilo in tudi poniknilo veliko denarja. Keš. Kot v mafijskih filmih. Ali pri nekaterih političnih strankah. Keš v kovčkih.

Še in še je takih primerov. Kjer piše avtomobilska cesta ali avtocesta, tam je obvezna vinjeta. Za vse, brez izjem. Pika. A kaj, ko je večini slovenskih ministrov prav malo mar, kaj se spodobi, kaj so manire in kaj je poštena politika. Oni zasledujejo neke povsem druge cilje in služijo nekim drugim interesom. — [Fotografija: Marko Crnkovič, na avtocesti pri Trojanah.]

Vinjete

Ob velikem nasprotovanju javnosti je vlada Janeza Janše sprejela eno svojih najboljših odločitev: zapleteni sistem cestninjenja je zamenjala z vinjetami.

Najprej so hoteli uvesti enotne, samo letne vinjete, vendar so v dogovoru z Evropsko komisijo pristali na polletne in letne. Za sprejemljivo ceno 35 in 55€. Enako za domačine kot za tranzitne potnike.

Toda lobi jeznih srednjeevropskih držav in Italije je bil močan. V Sloveniji je prišlo do zamenjave vlade, Pahor je popustil Bruslju — in tako so se kmalu pojavile veliko dražje letne vinjete, ob njih pa še poceni tedenske za tranzitne potnike. Brez boja ali iskanja dobrih argumentov.

Ne smemo pozabiti, da je Slovenija gradila avtoceste sama, s krediti, ne pa s koncesijami ali z denarjem iz evropskih skladov. A kljub temu je politika hlapčevsko popustila Bruslju.

Nihče se takrat ni spomnil na pomembno orodje neposredne demokracije — referendum. Če bi se ljudstvo odločilo, da morajo vinjete ostati poceni in samo letne, bi se slovenska politika v Bruslju znašla v veliki zagati. Kar bi bilo za utrjevanje demokracije v Sloveniji seveda samo dobro.

Leta podražitev

Sledila so leta podražitev vinjet in dodajanja kategorij za posebne vrste vozil, nezadovoljstva uporabnikov zaradi prepočasnega odstranjevanja cestninskih postaj, popolne odsotnosti idej za uvedbo enostavnega in učinkovitega cestninjenja tovornih vozil brez ustavljanja…

Skratka, slovensko prometno politiko je zaznamovalo neznanje, ignoranca, korupcija in skrb za tuje interese.

Danes bi lahko bilo vse skupaj popolnoma drugače.

Morda takole: leta 1992 bi se v parlamentu odločili za dolgoročno vzdržnost slovenskega avtocestnega križa in bi se odločili, da morajo biti vse avtoceste, ki jih takrat še niso začeli graditi — to pa je bil skoraj ves križ —, vsaj šestpasovne. Takrat bi to bilo veliko razkošje, zdaj pa bi bila edina rešitev za preobremenjen slovenski avtocestni sistem. Kakšna vizija v slovenski politiki včasih res ne bi škodila.

Po švicarskem in avstrijskem vzoru bi morali uvesti vinjete za osebni promet, enotne letne vinjete za zmerno ceno, kakršne imajo Švicarji. To bi bilo za slovenske uporabnike cest naceneje. Tovorni promet bi morali občutno podražiti in uvesti strog nadzor na mejah. Že davno bi morali najti način za cestninjenje brez ustavljanja. Švicarji so to pred elektronskim časom reševali z odčitavanjem z zapisa prevoženih kilometrov, ki ga ima vsak tovornjak. Izmerili so ga pri vstopu in izstopu iz države.

Morali bi razmisliti tudi o cestninjenju tovornega prometa na celotnem cestnem omrežju, ne samo na avtocestah, saj tovornjaki uničujejo vse ceste. V Bruslju bi bili jezni, ampak saj gre za slovenske, ne bruseljske ceste.

Temu, gospodje poslanci, uslužbenci na ministrstvih in v upravi podjetja DARS, rečemo dobra prometna politika.

In tako sem prišel do ministra, ki prebivalcem Obale obljublja brezplačno vožnjo skozi predor Markovec.

Načela, dober okus in meje dovoljenega

Minister Gašperšič ponuja nekaj, kar se ne spodobi. Zakaj bi imeli uporabniki predora Markovec prednost pred uporabniki kraka hitre ceste čez Savo med Ljubljano in Črnučami? Ali krožišča pri Pesnici? Ali odseka med Novo Gorico in Vrtojbo?

Še in še je takih primerov. Kjer piše avtomobilska cesta ali avtocesta, tam je obvezna vinjeta. Za vse, brez izjem. Pika.

A kaj, ko je večini slovenskih ministrov prav malo mar, kaj se spodobi, kaj so manire in kaj je poštena politika. Oni zasledujejo neke povsem druge cilje in služijo nekim drugim interesom.

Kakšen je Gašperšičev interes v tej zgodbi? Ne vem. Nekateri pravijo, da ga vodijo obalni župani, najbolj Boris Popovič.

Kako lahko nek župan vodi ali izsiljuje ministra? Če obstaja sum, naj ukrepa policija, tožilstvo, morda tudi predsednik vlade. In če se izkaže, da je to res, naj Gašperšič odide. Preventivno.

Predlagam mu tudi izobraževalno ekskurzijo v Švico. Vinjeta stane samo 40 frankov. Nihče, niti (bivši) minister druge države, ni izvzet iz sistema. Obstaja samo nekaj izjem, predvsem na hitrih cestah v odročnih območjih, ki pa so dobro utemeljene. Nikoli pa niso izvzeti kakšni dragi infrastrukturni objekti, pomembni tudi za tranzitni promet, kakršen je Markovec.

Tako bo gospod Gašperšič spoznal, kaj je prometna politika. Spoznal bo tudi, kaj so v politiki načela, dober okus in meje dovoljenega.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 3. septembra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Če so vinjete, naj bodo povsod in za vse. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE