Miss Pahor: Svetovni mir ali 3. svetovna vojna. “Ali kaj takega.” Whatever.

3.8.2016 / 06:10 8 komentarjev
Najbrž najslabši predsednikov govor reciklaža škandaloznega lanskega intervjuja za Russia Today. Bolj patetično ne gre.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Predsednik Pahor se nas je pod Vršičem ob obisku ruskega predsednika Putina čutil dolžnega posvariti pred 3. svetovno vojno.

Tako je rekel:

“Ni nam vseeno za žrtve vseh vojn. Veliki vojni, prvi vojni je sledila druga. Še strašnejša. Z najbolj žalostno in obremenilno moralno dediščino doslej. In ker je prvi svetovni vojni sledila druga, se zdi logično razmišljanje, da verjetno sledi tudi tretja ali kaj takega.”

Nedvomno je šlo za najbolj prenapet del njegovega govora. Še dobro zanj, da tega ni nihče opazil. Doma ga ta medijska sreča redno spremlja.

Kako je prišel do tega sklepa? Pahorjeva argumentacijska izpeljava, s katero je uvedel svojo zadnje čase priljubljeno temo, je “števna”: ker je bila najprej 1. svetovna vojna in pozneje 2., verjetno sledi še 3.. Tako preprosto.

Zgodovinske verjetnosti in neizogibnost vojn

Pahorjeva argumentacija je šibka. Če bi možnost 3. svetovne vojne utemeljeval na varnostnih in političnih razmerah, potem tega ne bi mogel reči.

Ni namreč zelo verjetno, da bomo zato, ker smo med sprehodom v naravi predvčerajšnjim in včeraj naleteli na ježa, nanj naleteli tudi jutri. Tudi ni nobene posebne gotovosti v tem, da se bomo zato, ker smo se na predsedniških volitvah enkrat in potem še enkrat zmotili, zmotili tudi tretjič.

Induktivna verjetnost se seveda povečuje, ko niz dogodkov postaja številčno daljši.

Pahor je verjetnost izbruha 3. svetovne vojne — s katerim je postregel že na začetku svojega govora in takoj nato zavil v digresijo o terorizmu — očitno omenil iz retoričnih razlogov. Da bi to možnost prikazal kot nekaj, proti čemur se moramo boriti in se ji izogniti.

Že sámo dejstvo, da je 3. svetovno vojno sploh omenjal, v svoji prepotentnosti kaže, da gre za samopromocijski motiv in patologijo samodojemanja:

“Nam ni vseeno, ali bo vojna ali bo mir. Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir. Trajen mir. Zato smo se zbrali. Ker nam ni vseeno.”

Verjetnost 3. svetovne vojne je Pahor presenetljivo končal v zavračanju neizogibnega, logično nujnega. Register nečesa, kar je od človeka neodvisno, je zamenjal za register tega, kar pogojuje človek.

Propagiranje miru kot zasilni izhod

Lepo, da Pahor propagira mir. Vendar je poznavajoč predsednika težko ubežati občutku, da je to bolj zasilni izhod nekoga, ki za svojo vojsko ugotavlja, da je nezadostno pripravljena in sploh miniaturno majhna in vojaško nepomembna. Razlika je še posebej vidna, ko stoji ob Putinu.

Videti v gostu nevarnost za svetovni mir na “pietetnem” dogodku — kot so nenehno ponavljali na slovenski strani, da bi omilili očitke evropskih držav — je nenavadno. Pahor je izkoristil priložnost za previdno soljenje pameti: če je hotel Putinu povedati, da se ne strinja z njegovo politično agendo, bi lahko to storil ob kakšni drugi priložnosti.

Še sreča, da ruski predsednik ni poznal vseh kontekstov privatnih političnih fantazmagorij in skoraj mesijanskih ambicij svojega gostitelja. Pahor je v svojem govoru na to tudi računal: da Putinovi svetovalci v njegovih besedah ne bodo slišali drugega kot prežvečene puhlice o miru.

V tem smislu Pahor ni samo naivno govoričil — češ, sorry, vsi smo za mir v svetu —, ampak tudi manipuliral.

Kot da bi učitelj Borut izkoristil priložnost, da učencu Vladimirju na grobu njegovih dedov previdno zažuga s prstom.

Izvori Pahorjevih pacifističnih ambicij

Pahorjevo omenjanje 3. svetovne vojne na Vršiču ni bilo naključno. Že nekaj časa se ponavlja kot miselni vzorec v predsednikovem dojemanju geopolitične situacije v Evropi in širše.

Pred 3. svetovno vojno je Pahor svaril [že v lanskem intervjuju za televizijo Russia Today — kar so ruski novinarji, za razliko od slovenskih, tudi opazili. Intervjuju so dali naslov WWIII can still be averted (Še se lahko izognemo 3. SV). in podnaslovom “Slovenly Crisis ft. Borut Pahor, President od Slovenia”.

Že takrat je Pahor razlagal: “Ni nam vseeno.” Res bizarno. Le komu bi bilo vseeno, če bi prišlo do vojne?

Pahor je na “pietetnem” srečanju s Putinom skratka ponovil, kar je rekel že takrat. Ob varnostni konferenci zaradi vojne v Ukrajini je namigoval, da nam grozi nova svetovna vojna, in se za nameček še prodajal kot mirovnik. Uspelo mu je celo 14-krat ponoviti, da se zavzema za “miroljubno rešitev”. In če ne bo mogoča, je zagrozil, da bo kot vrhovni poveljnik [SV] “brez dvoma” odločno branil svojo domovino. Frazo “no doubt about it” je ponovil trikrat.

Njegovo vročekrvno zagotavljanje je morala obrzdati voditeljica pogovora, ki ga je z elegantno reakcijo popolnoma razorožila: “Gospod predsednik, nekaj mi govori, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije.”

Putinov obisk v Sloveniji je moral biti za Pahorja kar precejšnja mentalna preizkušnja: na svojem domačem pragu, pred obeležjem umrlim ruskim vojakom je pridigal o miru človeku, katerega je pred nekaj meseci osumil militarističnih ambicij globalnih razsežnosti. Kot da bi učitelj Borut izkoristil priložnost, da učencu Vladimirju na grobu njegovih ljudi previdno zažuga s prstom.

Njegovo vročekrvno zagotavljanje je morala obrzdati voditeljica pogovora, ki ga je z elegantno reakcijo popolnoma razorožila: “Gospod predsednik, nekaj mi govori, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije.” — Pahor na RT, 8. februarja 2015.

Prijateljstvo v času kontroverznosti

Čeprav je zgornje branje izpeljano iz natančnih citatov, komentarji in medijske prezentacije niso zaznale Pahorjeve ambicije za odvračanje 3. svetovne vojne. Poslušali smo reciklirane fraze o nujnosti dialoga in miru ter o problemu varnosti in prijateljski vezeh med obema slovanskima državama.

Večini pa je ušlo, kako hladen in distanciran je dejansko bil slovenski predsednik. Ko je po obisku Vršiča in Žal na Brdu govoril o odnosih med obema narodoma, ni bil zelo vljuden. Slovensko-rusko prijateljstvo je označil kot nekaj, kar je mogoče ohranjati samo s težavo:

“Na nek način to [pietetni dogodki] v teh kontroverznih časih ohranja slovensko-rusko prijateljstvo, kolikor je ta hip mogoče. Slovenija potrebuje prijatelje in bi jih rada imela čim več.”

Če pozorno beremo, je medsebojno prijateljstvo po njegovem možno samo bolj ali manj zasilno negovati — zaradi nepojasnjene “kontroverzne” situacije.

Orgazmični lajež in mučilne naprave

Že ob škandaloznem intervjuju za Russia Today domači psi čuvaji niso niti glave dvignili, kaj šele zalajali — in le zakaj bi tokrat.

Vsesplošna novinarska psihoza ob prihodu Putina, ki je trajala praktično ves teden, je morda ena najbolj predimenzioniranih v zgodovini Slovenije. Poslušali smo neskončna poročila o cestnih zaporah in doživeli tako rekoč celodnevni prenos v živo. Sekundanti so merili vsako minuto zamude letala in komentirali vsako vozilo, ki so ga raztovorili. Kulinarični preiskovalni novinarji so se spraševali, kaj bo za desert. Na desetine poročil o vrednosti in opremi Putinove limuzine je bilo hvaležna materija za vse ljubitelje tabloidnosti. In spet ni bilo razlike med tako imenovanimi resnimi in rumenimi mediji, med RTV Slovenija in Pop TV.

V histeričnih medijskih poročilih ni manjkalo osladne kurtoazije. Še nikoli nisem doživel, da bi novinarji doživljali orgazme med 15-minutnim opazovanjem praznega cestnega ovinka, dokler se avtomobilska kolona s Putinom končno ni prikazala. Tam nekje iz daljave.

Presežne strateške inovacije o tako imenovanem “pietetnem” obisku, komunikacijskem izumu Urada predsednika Republike in naše vlade, pa jim seveda ni uspelo dešifrirati. Gladko so ga nekritično reciklirali in se v isti sapi čudili Kremlju, ki je govoril o “delovnem” obisku.

Še več! Ruse so bili takoj pripravljeni obtožiti zlorabe obiska že na podlagi te kvalifikacije, čeprav je ta po protokolu lahko samo zasebni, delovni, uradni ali državniški. Vtis, da gre Sloveniji za pieteto, Rusom pa bolj za mehčanje odnosa z EU, se je s tem še lažje uveljavil.

Kako je že rekel Oscar Wilde? Nekoč smo imeli mučilne naprave, danes pa imamo novinarstvo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 31. julija, pod naslovom Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE