Cartagena, Kolumbija: Ljubezen v času kokaina

22.7.2016 / 06:08 Komentiraj
O Kolumbiji sem v eni vroči noči izvedel morda celo več, kot sem hotel vedeti. In ostal živ. Kar ni tako nezanemarljivo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Človeštvo napreduje tako kot vojske na bojišču: s hitrostjo najpočasnejšega.” — Gabriel García Márquez: Ljubezen v času Kolere

V šarmantnem hotelu Legend Santa Clara v kolumbijski Cartageni, ki je konvertiran katoliški samostan iz 17. stoletja, me spogledljiva receptorka, ko se prijavljam, opozori, naj nikar ne zapuščam utrjenega starega mesta, kjer je hotel, ko se znoči. Prešnji teden da so namreč ponoči ugrabili tri Američane na obrobju mesta.

To je bilo še pred sedanjim premirjem med kolumbijsko vlado in levičarskimi gverilci FARC, ki so ga sklenili lani na Kubi pod sponzorstvom kubanskih bratov Castro.

Stara Cartagena, obdana z neprebojnim 20 metrov širokim in 15 metrov visokim obzidjem, je zame najlepše kolonialno mesto v Južni Ameriki. Mesto, kjer je imel hišo moj najljubši pisatelj Gabriel García Márquez — in tudi mesto, v katerem se dogaja eden njegovih najznamenitejših romanov, Ljubezen v času kolere.

Bitka za Cartageno

Čeprav v knjigi kraj ni omenjen. Márquez je namreč raje pisal o imaginarnih krajih kot Macondo iz Stotih let samote (1967), ki je bil njegova prva in največja uspešnica. Parabola o naši zavoženi civilizaciji. Prodanih je bilo čez 30 milijonov izvodov.

Obzidje je obvarovalo mesto v vojni za Cartageno med Španijo in Britanskim imperijem leta 1741. Angleška vojska je bila s 180 bojnimi ladjami in 30.000 vojaki vsaj desetkrat močnejša od španske. Toda Špancem je poveljeval izkušeni baskovski admiral don Blas de Lezo y Olavarrieta. V bitkah je izgubil eno nogo, eno roko in eno oko. Njegova strateška genialnost, obzidje, plitva voda v laguni okoli Cartagene, rumena mrzlica in monsunsko deževje so porazili Angleže, ki so se po 56 dneh obleganja klavrno umaknili. Admiral je umrl kmalu po koncu bitke.

Obzidje so Španci še povečali in utrdili, ob vznožju pa so postavili kip Don Blazu. Ki se zdi kot kak junak iz Marquezovih romanov.

Biti ali ne biti gringo

Noč v tropih pade zelo hitro. Po pohajkovanju po s kamnih tlakovanem starem mestu med krasnimi palačami, restavracijami, galerijami, vilami, cerkvami, ljubkimi trgi in do zob oboroženimi kolumbijskimi vojaki in policaji na vsakem vogalu se opravim proti obokanemu izhodu iz starega mesta. Kljub opozorilu receptorke.

Na drugi strani je novejši del mesta s poslovnimi stolpnicami in ogromnimi hoteli. Stopim do prvega taksista, ki se mi ni zdel preveč sumljiv. Majhen, suh, s kozjo bradico in s solidno angleščino se takoj zagrebe, da bi me spravil v svojega precej zmahanega Forda. “Come here, my friend!” Ime mu je Pablo. Tako kot Escobarju, največjemu kokainskemu kralju vseh časov.

Takoj mu zabrusim: “Yo hablo español, no te preocupes con inglés!”

Pablo se široko nasmehne in razpre roke: “No es gringo, muy bien, amigo, bienvenido a Cartagena!”

Biti ali ne biti gringo je lahko v Kolumbiji usodnega pomena. Eden od glavnih prihodkov uporniške revolucionarne vojske FARC prihaja oz. je prihajal od odkupnin za talce, ki so jih pred premirjem gverilci redno ugrabljali. Gringosi (predvsem Američani) so bili za njih kure, ki nesejo debela jajca.

Najdebelejša jajca pa FARC-u prinaša trgovina s kokainom. Še vedno. Na gozdnih območij, ki jih obvladujejo, so cele vasi spremenjene v kokaland. Povsod plantaže, laboratoriji za predelavo in grosistične trgovine, kjer kmetje kar s svojim pridelkom plačujejo za orodje. In orožje. Divji zahod.

Več o tem v članku Cocaine Country v National Geographicu.

Pablo Escobar (1949–93) je bil nekaj časa celo poslanec v kolumbijskem parlamentu! In kakšno politiko je zagovarjal? Legalizacijo koke, seveda. In svoj primat v tem biznisu. Umrl je pod policijskimi streli na begu. — [Fotografija: WikiMedia Commons.]

Compañeros

Pablu, ki kmalu prizna, da podpira FARC, povem zgodbo o moji nekdanji domovini Jugoslaviji in predsedniku Titu.

“A, ti si iz Jugoslavije? Bienvenido, compañero! Hasta la victoria siempre!” citira Che Guevaro in mi stresa roko. Vse ve o Titu, Castru in neuvrščenih.

Malce pomirjen mu naročim, naj me pelje nekam, kjer imajo lokalci svojo fiesto. “Muy bien, amigo!” se široko zasmeji in pokaže svoje škrbaste zobe.

Med kramljanjem o neuvrščenih se voziva po industrijskem delu Cartagene, kjer ob tej večerni uri ni na ulici nikogar. Pablu za vsak slučaj povem, da se zanj ne bo dobro končalo, če ima kake plane z mano in FARC-om.

“No, mi amigo, no! Somos compañeros! Tovariša sva! Vse je v redu! Todo bien! kar malce užaljeno vpije in zavije desno na naslednjem križišču. “Tu sva, amigo. Poglej to!” me udari po kolenu.

In res, cela ulica pred nama je polna barov in klubov. Na stotine mladih Kolumbijk in Kolumbijcev se gnete pred njimi. Pablo me zapelje pred vrata prvega in mi naroči, naj počakam v avtu. Stopi do nabildanega vunbacitelja z globokimi brazgotinami od noža na obrazu in mu nekaj razlaga na uho in kaže name. Ne vem, kaj naj si mislim. Ampak včasih je treba zaupati instinktu.

Pablo mi odpre vrata in pove da je “todo bien”, da pozna vratarja in da je razložil mojo zgodbo. Da ne bo problema.

Odločim se, da mu bom zaupal. Kaj pa mi preostane?

Skopolamin

Stopim v klub mimo brazgotinca, ki mi komaj opazno pokima. Prav simpatičen diskač z lesenimi galerijami. Na moje prijetno presenečenje se mlade kolumbijke pod DJ-evim odrom zvijajo na dober house. Tipi mrko gledajo z obrobja in iz VIP lož. Mnogim se vidi izboklina od pištole pod srajco.

Moj prihod ni bil neopažen. S svojimi 190 centimetri se težko zlijem s sceno. Sploh pa med Kolumbijci, ki so precej nižje rasti kot Evropejci ali tudi Kubanci.

Scarface hodi od mize do mize v VIP ložah in kaže name. Upam, da zato, da jim razloži, da sem kul. Vsekakor mi ne pride na misel, da bi šel pecat kakšno brhko Kolumbijko na plesišču. V kotu žulim svojo corono in pazim, da steklenice ne izgubim izpred oči.

Slišal sem namreč, da si kolumbijska dekleta, sploh profesionalke, pri svoji obrti rade pomagajo s skopolaminom. Skopolamin je bel prah, podoben kokainu, in je derivat cveta dature ali hudičeve zeli. Rase tudi pri nas. Človeka v nekaj minutah spremeni v zombija. Žrtve trdijo, da se ne spominjajo ničesar, kar se je dogajalo v času dveh dni. V tem času jih roparska ekipa pelje pri polni zavesti v njihov hotel, banko, hišo… — in jim pobere vse.

To strašljivo substanco najpogosteje podtaknejo tako, da jo nesrečniku vsujejo v pijačo. Ali pa mu jo pihnejo pod nos. Zato sem se raje držal na varnostni razdalji.

Več o tem v dokumentarcu World’s Scariest Drug.

Srebro ali svinec

S Kolumbijci nasploh ni šale. Saj ste gledali Brazgotinca. Kolumbijska narkomafija velja za eno najbolj krutih na svetu. Vse od Pabla Escobarja, vodje medellinskega kartela, ki je grobo uveljavil svojo poslovno maksimo z geslom: “plata o plomo” — srebro ali svinec. Za policiste, uradnike, poslance, ministre… Celo na predsedniškega kandidata je uspešno izpeljal atentat. Pred tem pa je bil nekaj časa celo poslanec v kolumbijskem parlamentu!

In kakšno politiko je zagovarjal? Legalizacijo koke, seveda. In svoj primat v tem biznisu. Umrl je leta 1993 pod policijskimi streli na begu.

Kratka zgodovina postkonkvistadorske Kolumbije je polna vojn — od vojn s sosednjimi državami, mimo krvave tisočdnevne vojne (1860–62), ki jo je ovekovečil Márquez v romanu Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal, pa do državljanske vojne med državo in FARC-om. In seveda ameriške vojne proti drogam.

Zato od domačinov ne pričakujte pretirane miroljubnosti, če jim stopite slučajno na žulj.

Vojna proti drogam

Preveril sem še par drugih lokalov. V glavnem ista scena, le da sta prevladovala salsa in reggaeton. S strani domačink sem bil deležen kar nekaj namigovanj. In ledenih pogledov njihovih spremljevalcev. Ne bi tvegal.

Pablo me čaka s svojim fordom na istem vogalu, kjer sem izstopil. “Que pasa, amigo? Todo bien?” vzhičeno poskakuje okoli mene. “Vse ok!” pravim in mu stisnem v roko desetdolarski bankovec za nagrado. Sedeva v avto, spelje.

Načnem ključno kolumbijsko temo: “Pablo, koliko stane tukaj na ulici gram koke?”

Začudeno me pogleda nazaj: “Kakšen gram? Hočeš kilo, dve? Tu se ne pogovarjamo v gramih. Ampak tebi, amigo, lahko zrihtam 10, 15 gramov za 20 dolarjev. Imamo samo kilske vage,” se zvito nasmeji.

Torej stane gram tu manj kot malo pivo?

“Mogoče drugič,” rečem. “Kaj pa vi, domačini? Snifate kaj?”

Nekaj trenutkov tišine, nato pa zgodba: “Hja, enkrat na mesec imamo fantje fiesto in damo kake pol kile čistega yeyota [kolumbijski slang za koko; op. I.A.] na mizo. In potem vlečemo ko budale, dokler ne začnemo krvavet iz nosu. Pa nismo niti na pol. In si rečemo, kaki idioti so ti gringosi! Que maricones! Ampak če bi bili mi s svojimi zalogami tisti hip v Miamiju, bi bili milionarji, amigo!”

Zagrenjeno se zasmeji: “Ne moreš pa vsak dan delat in snifat. To pomeni, da si slabič in da te čaka metek od kartela!”

Po Pablovi zdravorazumski logiki je nujno, da stane gram kolumbijskega belega prahu v zahodnem svetu okrog 100 dolarjev. Da ga tamkajšnji uporabniki znajo ceniti. Slabe volje pa je, ker tisti, ki kokain tihotapijo v ZDA in po svetu, dobijo daleč največji del pogače. Kmetje, ki ga gojijo in predelujejo, dobijo drobiž.

Rednih odjemalcev kokaina je globalno okrog 300 milijonov ali 4% vse svetovne populacije. Letna proizvodnja se giblje okrog 800 ton, od tega približno polovico koke pridelajo in predelajo v Kolumbiji.

Ameriška vojna proti drogam ni prav nič zmanjšala proizvodnje in konzumacije — je pa povečala število smrti med pripradniki klanov, ki drogo švercajo iz Kolumbije v ZDA. In med nedolžnimi civilisti, ki se znajdejo v navkrižnem ognju. Več o kokainski industriji na tej povezavi.

Obzidje je obvarovalo mesto v vojni za Cartageno med Španijo in Britanskim imperijem leta 1741. Angleška vojska je bila s 180 bojnimi ladjami in 30.000 vojaki vsaj desetkrat močnejša od španske. Toda Špancem je poveljeval izkušeni baskovski admiral don Blas de Lezo y Olavarrieta.

Pa kdaj drugič

Nad laguno v Cartageni se počasi dviga tropsko jutranje sonce. Čedna mlada receptorka v hotelu, ista kot zvečer, me prijazno pozdravi in vpraša, kako sem se imel v nočni Cartageni. “Zelo poučno je bilo,” odvrnem z nasmehom. In dodam: “Trabaja mucho! Veliko delate!”

“Ampak jaz sem za razliko od vas vsaj spala. Če potrebujete kaj, lahko naročite iz sobe,” mi pomežikne.

“Kdaj drugič, gracias!” ji pomaham iz lifta.

O Kolumbiji sem v eni vroči cartagenski noči izvedel mogoče celo več, kot sem hotel vedeti. In ostal živ. Kar ni tako nezanemarljivo.

“Modrost nas sreča šele, ko nam ne more več pomagati.” — Gabriel García Márquez: Ljubezen v času Kolere


Brezplačen dostop do članka omogoča Zavarovalnica Triglav. Več zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan najdete na portalu Vse bo v redu.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE