Ognjemet in kamion, 14. julija 2016: 227 let svobode, bratstva in enakosti

16.7.2016 / 06:10 1 komentar
“Ljudje, ki bežijo za življenje, so del zgodbe, ki nam je ostala.” To je to. Med ognjemetom. Pred pobesnelim kamionom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bal sem se — vsi smo se bali —, da bodo teroristi udarili med Eurom. Tekme sem gledal z nelagodjem. Če sem se spomnil. Če sem pomislil. Stvar je ravno v tem, da se ne spomniš in ne pomisliš. Da živiš normalno. Recimo gledaš tekmo. Na stadionu ali kje daleč stran pred televizorjem.

Vsake toliko sem pomislil, da se bo zdaj-zdaj to zgodilo. Pa se ni. Niso udarili. In kako tudi bi? Pritihotapiti na stadion eksplozivni pas pod oblačili in pobiti okrog sebe pol tribune navijačev je bilo glede na poostrene varnostne ukrepe najbrž nemogoče.

Po 11. septembru (2001) verjetno tudi ne moremo pričakovati, da bi še kdo kdaj kje pikiral v objekt in množico ljudi s kakršnimkoli zračnim plovilom. Še posebej pa ne ISIS.

Niso udarili med Eurom 2016. Seveda niso. Že zato ne, ker smo se bali, da bodo. Počakali so, da smo pozabili na nevarnost in se sprostili. Ob državnem prazniku. Med ognjemetom. In niso udarili z bombami in kalašnikovkami. Udarili so s kamionom. Čisto navadnim, belim, 19-tonskim kamionom.

Napasti na bulvarju ob plaži, v palmovem drevoredu, na sprehajališču in prometnici obenem, v letoviškem mestu — in to ravno na naslovu Promenade des Anglais!

Zgodovina gverilskega boja

Kako najameš tovornjak? Zelo preprosto, vsaj v Franciji: vozilo moraš rezervirati vnaprej, rabiš pa vozniško dovoljenje kategorije za težke tovornjake, veljavno najmanj eno leto, osebni dokument, telefonsko številko, šofersko karto (za evidentiranje časa vožnje in obveznega počitka) in 2.000€ kavcije — pa najem moraš plačati vnaprej, ob prevzemu.

Podjetju, ki je storilcu Mohamedu Lahouaieju-Bouhlelu, 31-letnemu Tunizijcu, malemu, nepomembnemu, niti ne sumljivemu prestopkarju, rentalo kamion, je francosko Ministrstvo za notranje zadeve prepovedalo kakršnekoli izjave. Jim je pa uspelo izjaviti, da so pretreseni.

Pa še: “Nous, on loue des camions, pas des armes.”

Zmrazi me, če pomislim, koliko lepih, že kar občudujočih besed je bilo v novejši zgodovini izrečenih o gverilski taktiki boja, zlasti diverzantskih akcijah maloštevilnih in slabo oboroženih fanatikov, ki niso imeli česa izgubiti — in ki so praviloma imeli pravico na svoji strani —, proti premočnemu in številčnejšemu sovražniku, ki razpolaga z etablirano vojsko in represivnim aparatom.

Danes je orožje lahko karkoli. Danes je gverilec lahko kdorkoli. Danes je pravica lahko karkoli. Danes je motiv lahko karkoli. Danes je sovražnik lahko kdorkoli. Danes je žrtev lahko kdorkoli.

In kako naivno smo se v obupu pripravljeni braniti. En teden pred napadom v Nici je francosko Ministrstvo za notranje zadeve lansiralo aplikacijo SAIP (“système d’alerte et d’information des populations”, sistem za alarmiranje in informiranje prebivalstva), ki glede na uporabnikovo lokacijo svari pred napadi, jedrsko nevarnostjo, podrtim jezom in izpuste nevarnih materialov.

No, v četrtek zvečer — pokol se je zgodil tik pred 11. zvečer — je bil SAIP več kot uro in pol nem. Šele ob 1:34 ponoči so začele prihajati notifikacije, da se v Nici “nekaj dogaja”.

Apps as counter-terrorist warfare…

En teden pred napadom v Nici je francosko Ministrstvo za notranje zadeve lansiralo aplikacijo SAIP, ki glede na uporabnikovo lokacijo svari pred napadi, jedrsko nevarnostjo, podrtim jezom in izpuste nevarnih materialov. — [Screenshot: Deveryware/Fokuspokus.]

Ljudje, ki bežijo

Res. Bal sem se — vsi smo se bali —, da bodo udarili med evropskim prvenstvom v nogometu. Simbolika napada bi bila perfektna: že tako ali tako targetirana, s strani potencialnih storilcev osovražena država prirediteljica; mednaroden, evropski, civilen, veseljaški, časovno in prostorsko razpršen dogodek, tako rekoč ljudski praznik popularnega, plemenitega, napetega, skomercializiranega sodobnega gladiatorstva; zgoščene, lahke, mirujoče, dobesedno sedeče tarče zbranih množic brezskrbnih ljudi; pa seveda izjemna medijska pokritost.

Obstaja pa še boljša simbolika. Simbolika, na katero niti Francozi, kaj šele kdo drug ni niti pomislil. Ker nam je po Euru odleglo. Celo François Hollande lui-même je samo dva dni pred napadom v Nici napovedal preklic izrednih razmer.

To je simbolika 14. julija, francoskega državnega praznika, obletnice francoske revolucije.

In to še ni vse. Napasti na bulvarju ob plaži, v palmovem drevoredu, na sprehajališču in prometnici obenem, v letoviškem mestu — in to ravno na naslovu Promenade des Anglais. Prekletim norcem je uspelo v simboliko vključiti celo Angleže! Pa ognjemet! Pa gesla kot so svoboda, bratstvo in enakost! Vse, kar nam je sveto!

Ameriški pisatelj Don DeLillo je nekoč davno, še pred 11. septembrom (2001) napisal — citiram via Laurie Anderson — nekaj srhljivo ciničnega: “Teroristi so zadnji pravi umetniki, ki so še sposobni zares presenetiti ljudi”. Enkrat drugič — že po napadu — pa je napisal: “Ljudje, ki bežijo na življenje in smrt, so del zgodbe, ki nam je ostala.”

To je to. Ljudje, ki bežijo za življenje. Med ognjemetom. Pred pobesnelim kamionom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE