Psihopat ubije lastnega otroka, potem pa se obtožujemo, da smo mi krivi?!

Detomor je verjetno najbolj gnusen in najbolj nerazumljiv zločin, ki ga lahko človek zagreši. Kako lahko nekdo ubije lastnega otroka? Dveletno hčerko in pastorko? Pa čeprav nenamerno? Kako lahko nekdo tako zelo pretepa, muči — in to kontinuirano, kar nekaj časa — majhno, nebogljeno bitjece, ki še poredno ne zna biti, da revše nazadnje podleže?

Zakaj? Kako je to mogoče?

Psihološki profil človeka, ki je zmožen ubiti ali do smrti maltretirati lastnega otroka, je dovolj jasno in poljudno opisala dr. Katarina Kompan Erzar v sinočnjih Odmevih (3:09–4:21), zato ne bi več o tem. Ker gre za nekaj drugega. In to ne za otroke.

Gre za to, da smo ob takih tragedijah na lepem vsi krivi. Mi — karkoli že to pomeni. Ne samo svojci in sosedje, ki niso nič slišali in opazili. Ne samo CSD, ne samo Anja Kopač Mrak in malone Cerar osebno. Vsi mi smo krivi. Ker smo kao taka družba, da gledamo proč.

Psihopatova prednost

Glede na naravo zločina razumem, da so ljudje šokirani. Še tem bolj tisti, ki so tako ali drugače zadolženi za preprečevanje takih tragedij. Vseeno pa mislim, da grejo v svoji upravičeni zgroženosti in zaskrbljenosti predaleč.

Če človeka zanese tako daleč, da ubije lastnega otroka, mu bo to težko kdo preprečil. Prednost psihopata je v tem, da je videti kolikor-toliko normalen — dokler po zaslugi ne vem kakšnega impulza ne začne maltretirati otroka ali celo zagreši infanticid.

Potem pa se v retrospektivi naenkrat vsi sprašujemo, kako je mogoče, da tega nismo opazili. Da se ni zdel sumljiv niti tistim, ki se z zaščito otrok profesionalno ukvarjajo. Ampak ne. Ni nujno. Nekateri psihopati imajo srečo, da ostanejo neopaženi.

Sprejemljivo? Nasilje, sprejemljivo?

V prispevku o primeru nesrečne deklice pred spraševanjem citirane terapevtke in kriminalista je novinarka rekla: “Nasilje nad otroki je v naši družbi še vedno prevečkrat nekaj povsem sprejemljivega.”

Predstavnica Društva SOS Telefon pa je rekla: “Dejstvo je, da smo izjemno strpni do nasilja nad otroki, da zelo pogosto, ko govorimo o nasilju nad otroki, govorimo pravzaprav o pravici staršev, da disciplinirajo otroke s fizičnim nasiljem.”

To preprosto ni res. To je nakladanje. Če bi bilo nasilje nad otroki sprejemljivo, ta ženska ne bi imela (te) službe, niti ne bi novinarka o tem poročala.

Ne. Nasilje nad otroki ni sprejemljivo. Niti malo. Niti v Sloveniji. V Sloveniji samo ne vemo, o čem pravzaprav govorimo. Govorimo o gnusnem umoru, ki sta ga zagrešila psihopatska mati in/ali psihopatski očim njene hčerke — pri tem pa poskušamo zvaliti krivdo na vse nas, starše in nestarše, in na vso Slovenijo, da se nam zdi nasilje nad otroki sprejemljivo ali kaj?!

Definirajte nasilje nad otroki, prosim!

Draga TV Slovenija in drugi mediji, dragi sodržavljani, definirajte nasilje nad otroki.

O čem govorite, ko govorite o nasilju nad otroki? O psihopatskem maltretiranju otrok, katerih starost se šteje še v mesecih, ali o šeškanju po riti in klofutanju tistih malo večjih? Se vam ne zdi, da je med enim in drugim velikanska, nepremostljiva razlika? Kaj vi tu tlačite v en koš?

Ker da ne bo pomote! Nikakor ne podpiram fizičnega kaznovanja otrok — ampak ali si drznete trditi, da je med ravnanjem človeka, ki kdaj svojemu otroku kakšno primaže, in psihopatom, kot ga je opisala dr. Katarina Kompan Erzar, kakšna vzročna povezava?

Ali hočete reči, da je psihopat, ki maltretira svojega otroka, samo malo bolj strog starš od tistega, ki ga včasih svojega zlasa?

Ali je razlika med mano, ki nad mulcema včasih samo glas povzdignem in grdo pogledam, in psihopatom, ki fenta svojega otroka, samo v grobosti oz. v dobrih živcih, da ne rečem inhibiranosti?

Ali mislite, da bi bilo psihopatov in žrtev po vaši teoriji bistveno več, če bi se več staršev odločalo za tršo vzgojo z zaušnicami? Ali če bi v šole spet uvedli šibe ali kaj?!

Ali je to to, kar hočete povedati s to floskulo, da je nasilje nad otroki v naši družbi še vedno prevečkrat nekaj povsem sprejemljivega?

Zločin kot izgovor

Gospa iz Društva SOS Telefon je še povedala: “Vsekakor pa smo kot družba odpovedali.”

Ah. To so tudi na Facebooku včeraj govorili. Ljudje so razumljivo šokirani nad zločinom. Ne razumem pa, zakaj se kot anonimni in nepoklicani posamezniki pri tem čutijo dolžne javno obsojati tako dejanje, kot da so ne vem kakšni državniki ali vsaj javni uslužbenci, ki morajo dati zgled sodržavljanom. Več kot sočutja do uboge žrtve sem včeraj na družbenih omrežjih — pa tudi v medijih — opazil jeze na državo, da se je to sploh lahko zgodilo. Zazdelo se mi je, kot da so ljudje izkoristili ta strašni zločin kot izgovor, da lahko pizdijo čez državo in same sebe še zaradi česa drugega kot Luke Koper ali Cerarja in Janše.

Jaz pa ponavljam: če se psihopat odloči, da bo maltretiral ali magari nehote ubil lastnega otroka, mu tega noben socialni ali represivni aparat ne bo preprečil. Včasih ne, včasih pa seveda ja. Vsake toliko se to zgodi. Žal. Tudi nova, domnevno boljša zakonodaja ne bo iztrebila psihopatov in obvarovala njihovih žrtev. (Ne, ne, niti Družinski zakonik 2012 jih ne bi.)

Popljuvana država

Vse to ni razlog, da bi že tako ali tako popljuvani državi naprtili še dodatno krivdo, ki ni nujno in ne vedno ali kdaj sploh ne njena. Kaj šele ljudem — vsem, državljanom, Slovencem —, ki težijo sosedom zaradi preglasne glasbe, ne slišijo ali nočejo slišati pa otroškega joka.

Slovenci gremo predaleč: krivi smo in sram nas naj bo, si rečemo, ker med nami živijo psihopati, pa tega ne opazimo pravočasno, da bi jim preprečili zlohotne načrte.

Absolutno se ne strinjam. Zakaj bi bilo mene sram, če psihopat pokonča otroka? Nisem kriv. In vi tudi niste. Nihče ni kriv — razen psihopata ali dveh. Zakaj bi to zamerili državi? Verjamem, da je storilca ne bosta z lahko kaznijo odnesla. Ampak zakaj bi to zameril Slovencem, češ, kakšni smo?

Oprostite, ampak Avstrija se mi kljub Fritzlu in primeru Natasche Kampusch zdi bolj normalna država (kot država) od Slovenije. Pa Belgija tudi, kljub Dutrouxu. Pa Velika Britanija tudi, kljub svoji razvpiti zgodovini včasih dobesedno serijskega zlorabljanja otrok in mladoletnikov.

Prosim, ne posplošujte.