London–Zürich namesto Berlin–Pariz? Zakaj pa ne? Razkroj EU je priložnost.

Na poti iz pisarne, 28. junija 2016.

Zgrešeno je prepričanje, da v Evropi po 2. svetovni vojni raste samo ideja Evropske unije, ki se je začela z Rimsko pogodbo pred več kot pol stoletja. Evropa je imela sprva drugačne modele gospodarskega povezovanja.

Veliko težo je imelo združenje EFTA — pomembna članica je bila prav Velika Britanija —, vendar ga je politično združevanje v okviru EU in širitev proti vzhodu zasenčilo. EFTA in EGP (Evropski gospodarski prostor, ki je danes EFTA minus Švica) je izgubila svoj pomen.

Toda nova razmerja, ki nastajajo v Evropi, lahko resno zamajejo sedanje temelje in spremenijo silnice in težišče. Brexit torej ne bo samo utrjevanje osi Berlin–Pariz, kot menijo mnogi evronavdušenci, temveč morda tudi pomemben premik proti osi London–Zürich. Če se tej osi pridružijo še kakšni sateliti, lahko postane pomembna protiutež EU. Lahko ji rečemo tudi nova EFTA.

Kaj pa Slovenija? Kam se bo nagnila?

Kaj je EFTA

Mednarodni mediji so v ponedeljek komajda zabeležili vest o sestanku v Bernu. Sešli so se ministri držav članic združenja EFTA.

Se še spominjate te kratice? Slovencem zveni precej komično, še bolj kot EU ali EGS. Kaj je torej EFTA (European Free Trade Association, Evropsko prostotrgovinsko združenje)?

Ustanovne članice so bile Velika Britanija, Švedska, Norveška, Danska, Avstrija, Švica in Portugalska. Pozneje so pristopile še Finska, Islandija in Liechtenstein.

Ne pozabimo, da je bila EFTA ustanovljena leta 1960, torej dve leti pozneje kot EGS, ki jo je v Rimu ustanovilo šest držav (Italija, Nemčija, Francija, Luksemburg, Nizozemska, Belgija). EFTA je bila sprva torej konkurenčno združenje.

Po pravici povedano, to je bila bolj nobel družba od EGS. Pomenljivo je tudi, da sta bila do izstopa Velike Britanije leta 1973 oba generalna sekretarja združenja vedno Britanca.

Jugoslavija ni bila nikoli članica (nobene) prostotrgovinske skupnosti, saj je imela zaščiteno tržišče, pri Efti pa ji je uspelo pridobiti poseben pridruženi status. Ko so v EGS vstopile Velika Britanija (1973), Portugalska (1985), nato pa (že v EU) še Avstrija, Finska in Švedska (1995), je EFTA izgubila svoj pomen. Današnje preostale članice — Švica, Liechtenstein, Norveška in Islandija — so premajhne. Ravnotežje je bilo porušeno, zmagala je maastrichtska ideja politične Evrope. Glavni playerji so v EU zvabili tudi vso Vzhodno Evropo. Pa Malto, Ciper in iz Jugoslavije Slovenijo, pozneje tudi Hrvaško.

Razkroj EU kot priložnost

Prejšnji ponedeljek so ministri članic Efte v Bernu razpravljali kakopak o brexitu — konkretno, ali naj Veliko Britanijo po izstopu iz EU znova povabijo v združenje EFTA. Pravzaprav je EFTA točno to, kar si Britanci želijo. Prostotrgovinski sporazum. To si želijo tudi Švicarji. Zato so v Efti in ne v EU.

Kaj pa drugi? Če pozorno pogledamo, kdo je že bil v Efti, ugotovimo, da so nekatere njene nekdanje članice zelo naklonjene izstopu iz politične EU — recimo Danska, Finska, Avstrija… Dodajmo še kopico držav iz Vzhodne Evrope, ki so v bolj dejavnem času Efte živele v svojem svetu za Železno zaveso. Vsaj Slovaška in Madžarska, morda tudi Češka so resne kandidatke za ohlapnejša združenja kot EFTA. Od držav nekdanjega jedra EGS pa lahko v ta klub pospremimo vsaj še Nizozemsko.

Kaj pa Francija? Če se Francija iztrga Evropski uniji…

Evropa brez alternativ? Ne, alternative so!

Zakaj pišem vse to? Ker obupujem nad vsemi, ki govorijo o Evropi brez alternativ. Ali o federalni Evropi. Politično močni Evropski uniji.

Če to govorijo Nemci, je eno — toda če to govorijo slovenski politiki, je nekaj povsem drugega. Alternative so nujne. Evropa rabi konkurenco. In konkurenčnost. Za Evropo bi bilo zelo dobro, če bi v njej zaživeli konkurenčni modeli. Ob EU in Efti morda še kakšen. Evropa je več kot 50 držav. Združujejo naj se v skladu svojim interesi in željami. Nekatere bolj trdno, druge spet bolj ohlapno, tretje naj ostanejo same in se dogovarjajo z drugimi, če tako želijo. Kaj je v tem tako zgrešenega? Samo tako bomo lahko v Evropi zagotovili pluralnost vseh interesov in trajni mir ter spoštovanje in razvoj. EFTA lahko v prihodnosti spet postane pomembna skupnost za del evropskih držav, če se ji pridruži Velika Britanija.

Slovenija 1960

Tudi če nočem, na koncu vedno pristanem pri Sloveniji. Sprašujem se namreč, za kaj bi se Slovenija leta 1960 odločila, če bi bila že takrat samostojna in demokratična država? Bi se raje poskušala priključiti EGS ali pa bi jo bolj gnalo v združenje EFTA? Bi ostala izven vseh združenj, kot Jugoslavija?

Glede na to, da bi bila takšna in takratna Slovenija verjetno država storitev in malega gospodarstva, turizma in tranzita, predvidevam, da bi ji bolj ustrezalo članstvo v skupini držav, kjer so bile Švica, Avstrija, skandinavske države, Islandija… Dvomim, da bi se že takrat hoteli meriti z velikankami, kakršne so bile Francija, Italija in Nemčija.

In dvomim, da bi imeli tako bebaste politike, ki bi res verjeli v načelno enakopravnost s temi državami kot zdaj v EU. Ne pozabimo, da je Beneluks že takrat vstopil v EGS kot skupnost, ne kot posamezne države.

Razmišljam in ugotavljam, da nič ni za vedno.

Nihče se ne bo odločil namesto nas

Zakaj ima EFTA spet priložnost, da postane atraktivna za več evropskih držav? Mnogi Evropejci so se naveličali birokracije in odtujene evropske politične elite v klubu, ki je postal sam sebi namen. Če se EU ne bo demokratizirala — tudi tako, da bo evropskim narodom in državam omogočala svobodno dihanje, vstopanje in izstopanje iz kluba po njihovi volji —, jo bo razneslo. Bolj verjetno prej kot pa pozneje. To podpišem. Alternative pa so vedno tu. Dovolj je že, da malce pobrskamo po zgodovini.

In kako se bodo v tem primeru, če bosta v Evropi spet nastala vsaj dva konkurenčna modela prostovljnega združevanja, odločali Slovenci? Do osamosvojitve se jim ni bilo treba. To so za njih vedno naredili drugi. Ampak tokrat ne bo tako. Odločiti se bomo morali sami, zato moramo o tem začeti razmišljati že zdaj.

Preden nas vse skupaj še enkrat preseneti zgodovina. Ali pa napačne napovedi finančnih trgov oziroma medijskih raziskovalnih inštitutov.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 28. junija, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Bo Efta spet postala resna alternativa EU?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.