Thrilla in Manila: Filipinci so lepi in prijazni, dokler jih ne razjeziš

27.6.2016 / 06:08 Komentiraj
Še pomnite predsednika Marcosa (in Imeldo z 8.000 pari čevljev)? Eh. Novi obljublja, da bo pobil 5 kriminalcev na teden.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Za Filipine in Manilo sem prvič slišal v šoli, ampak zares me je ta daljna eksotična dežela pritegnila, ko sem kot otrok gledal nočni prenos spektakularne boksarske borbe med legendarnim Muhammadom Alijem in njegovim večnim tekmecem Joejem Frazierjem. Pod blagovno znamko Thrilla in Manila. Njen avtor je bil Ali sam, ki je dvoboj vnaprej opisal kot “killa and a thrilla and a chilla, when I get that gorilla in Manila.”

Ali je seveda zmagal. Jaz sem se pa odločil, da bom nekoč odpotoval tja.

Filipini so dobili ime po španskem kralju Filipu II. Tropsko otočje v zahodnem Pacifiku z več kot 7.000 čudovitimi otoki je odkril portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan. Po vzorcu Južne in Srednje Amerike je sledila kolonizacija. Trajala je do leta 1898, ko so Španci prodali Filipine Američanom za 20 milijonov tedanjih dolarjev. Med 2. svetovno vojno so Filipine okupirali Japonci, po ameriški zmagi na Pacifiku pa so Filipini so postali samostojna država.

Azijsko-pacifiško-špansko-ameriška kombinacija

Glede na zgodovino lahko sklepamo, da gre pri Filipinih za zanimivo kombinacijo azijske, pacifiške, španske in delno tudi ameriške kulture. To drži tako po eksotični mešanici deklet kot po večjezičnosti. Angleščina je eden od uradnih jezikov, tako da večina prebivalcev tekoče govori ta jezik. Drugi najpogostejši jezik na Filipinih je avstronezijski tagalog, ki sodi v isto jezikovno skupino kot indonezijščina in havajščina. Večina govorcev tega jezika osnovnemu tagalogu poljubno dodaja angleške in tudi španske besede. Zanimiva kombinacija, ki jo imenujejo code-switching. 

Če malo pripreš oči, ko se sprehajaš po Quezonu — ki ima s sosednjo Manilo okrog 5 milijonov prebivalcev —, je vtis tako, kot da si v obmorski Mehiki, recimo na Yucatánu. Saj tudi njihove TV žajfnice zelo spominjajo na mehiške. In velika večina Filipincev je katolikov, kot v Mehiki.

Nekateri so med najbolj fanatičnimi na svetu. To dokazujejo na vsak velikonočni petek, ko se jih dá na desetine pribiti na križ. S pravimi žeblji. Dogaja se v mestecu San Pedro Cutud pa v Kapitanganu in še nekaterih krajih.

Verskim mazohistom ni dovolj samo križanje. Drugi udeleženci si prebadajo kožo z velikimi iglami po vsem telesu, nosijo ostro bodečo žico na glavi ipd. Vera je na drugem nivoju, bi lahko rekli.

Komunala sux

Poslovni del Manile, kamor sem priletel s Tajvana, z bahavimi nebotičniki spominja na kak Singapur, ampak malo manj čist. Ko sem se zvečer sprehajal po obalni Radial Road, kjer so vsi večji hoteli, sem šel najprej preverit morje v marini. Popolnoma šokiran sem ugotovil, da se svetloba ne odbija od valov, ampak od milijonov plastenk, ki plavajo v vodi, do koder ti seže oko. Komunala sux. In ne morejo se prav pohvaliti z ekološko naravnanostjo.

Imajo pa zato na stotine sodobnih shopping mallov in mulipleksov… Filipinska filmska produkcija je zelo zanimiva in razvita. Z velikimi budgeti. Navsezadnje gre za 100-milijonski trg. V filipinski kinematografiji je veliko nasilja in spominja na brazilsko. Življenje v slumih je podobno. Slumi v Quezon Cityju so kot favele v Riu. Ponoči zelo nevarno.

Največja cestna atrakcija na Filipinih so znameniti tovornjaki, predelani v minibuse. Imenujejo jih jeepneys. Zelo so podobni (spet) mehiškim predelanim tovornjakom, ampak v povprečju mnogo bolj razkošni in pisani. Vsak je zgodba zase, umetnina svojega lastnika — od skromnih predelav pa do totalno razkošnega bling ekscesa z bogatim kromiranjem, barvnimi led lučmi spodaj in zgoraj, močnim ozvočenjem, divjo barvno poslikavo in seveda celim trobilnim orkestrom na strehi za hupo. Vsak jeepney ima tudi drug glasbeni motiv. Zelo glasnega.

Največja cestna atrakcija na Filipinih so znameniti tovornjaki, predelani v minibuse. Imenujejo jih jeepneys. — [Fotografija: Magalhães/Wikipedia/Creative Commons.]

Predsednik Kaznovalec

Tudi kostumografijia predsednikov in predsednic je bila vedno razkošna. Spomnite se samo kleptokratskega Ferdinanda Emmanuela Edralina Marcosa, ki je bil predsednik od leta 1965 do 1986. Še bolj eksotična je bila njegova žena Imelda, ki je bila znana po svoji rekordni kolekciji 8.000 parov čevljev. V bistvu sta bila originalna reality show žajfnica. 

Toda novi predsednik Filipinov Rodrigo Duterte — z.t.k. Digong — je bolj zrel za snuff reality show. Kar 22 let je bil župan mesta Davao na otoku Mindanao, ki je znan po skrajnih islamskih teroristih in krutih kriminalnih gangih.

Tam je Duterte dobil vzdevek Kaznovalec. Z vigilantskimi skupinami naj bi lastnoročno pobijal kriminalce, člane narkomafije in drugih mafij in tolp. Tudi teroriste. Iz filipinske prestolnice kriminala je ustvaril “najvarnejše mesto v jugovzhodni Aziji”. John Oliver ga je poimenoval “Trump of the East”!

Duterte je med predvolilno kampanjo obljubljal, da bo vsak teden ubil najmanj pet kriminalcev. Mladoporočencem pa se ponuja kot darilo — nevestam, seveda, ker ni gay…

Ne vem, ali se bodo tuji turisti na Filipinih počutili bolj ali manj varne, ko bo ta četrtek Duterte zaprisegel kot predsednik.

Rodrigo “Digong” Duterte (tretji z leve) na silvestrskem festivalu trobelj (“torototos”) v Davau, kjer je bil doslej župan 22 let. — [Fotografija: Bro. Jeffrey Pioquinto, SJ/Wikipedia/Creative Commons.]

Prostitucija

Več kot desetina Filipincev (okrog 11 milijonov) živi in dela v tujini. V najrazličnejših poklicih, ampak največ v storitvenih: Filipinke so po svetu zaželene kot varuške, hišne pomočnice, maserke in … — ja, spolne profesionalke. Ni znano, koliko jih je na tem področju dela v tujini, ampak že samo doma jih je po zadnjih ocenah okrog 800.000.

Glavni krivci za začetek prostitucije kot filipinskega megabiznisa so — kot tudi na Tajskem — Američani in njihova nesrečna vietnamska vojna. Med to vojno so imeli baze tudi na Filipinih. Največja potreba po spolnih storitvah je bila očitno okoli letalske baze Clark in podmorniškega pristanišča v Olongapu, ki so ga kmalu poimenovali Sin City. Ko so ameriški vojaki odšli, so jih hitro zamenjali seks turisti z vsega sveta. Predstavljajo čez 50% vseh turistov, ki prihajajo na Filipine. Dandanes se zgrinjajo v celo vrsto sin cityjev: že omenjeni Olongapo, Angeles City, Subic Bay, Legazpi, Albay, otok Cebu…

Revščina

Več kot četrtina Filipink in Filipincev živi pod pragom revščine. Kar pomeni, da si pomagajo na različne načine. Filipinske lepotice pač s prodajanjem tega, kar imajo. Tako kot na Tajskem, Kubi in drugih podobnih destinacijah z mičnimi, ampak revnimi domačinkami.

In prav zaradi denarja, ki ga filipinske prostitutke delijo z družino, je prostitucija družbeno precej sprejemljiva. Kot so tudi razne spolne deviacije: ladyboyev recimo ne manjka.

Kar pa ločuje Filipinke od drugih Aziatk v tem biznisu, je njihova dobra angleščina in dejstvo, da so katoličanke. Kar pomeni, da poznajo pojem greha. No, ne da bi jih to oviralo pri njihovi dejavnosti.

Money makes the world go round — na Filipinih pa še prav posebej. Njihova mešanica Vzhoda in Zahoda in izkušnje z revščino na vsakem koraku so očitno ključ do posebne obsedenosti z denarjem. Pa ne v smeri varčnosti. Prav vsak Filipinec bi bil vsaj peso milijonar za en dan. Ja, njihova valuta je peso, tako kot tudi v Mehiki. In z njihovimi pesosi ni težko biti milijonar: milijon je okrog 20.000€. Kar pa je za povprečno filipinsko družino vseeno ogromno denarja. Za povprečnega turista pa tudi.

Popoln bel pesek na zahodni White Beach s serijo majhnih hotelčkov in bungalovov in od močnega vetra zbiti pesek na vzhodni obali, ki je raj za deskarje in kajtarje. — [Fotografija: Angelo Juan Ramos//Wikipedia/Creative Commons.]

Osmo čudo sveta

Iz Manile sem se po nekaj dnevih odpravil z jeepneyjem proti severu otoka Luzon do najlepših riževih teras na svetu pri mestecu Banaue v hribovju Ifugao, starih 2000 let. Imenujejo jih “osmo čudo sveta”. Cesta na poti spominja na perujske Ande. Bilo je nekaj srhljivih bližnjih srečanj z jeepneyi iz nasprotne strani, ampak smo preživeli.

Pogled na te pejsažne umetnine je res veličasten. Pod sabo zagledam pod strmimi terasami napajalno jezerce v obliki srca. Kičasto.

Naslednja destinacija je bil otok Boracay, ki ga mnoge turistične revije navajajo kot enega najlepših otokov na svetu. In res je. Popoln bel pesek na zahodni White Beach s serijo majhnih hotelčkov in bungalovov in od močnega vetra zbiti pesek na vzhodni obali, ki je raj za deskarje in kajtarje. Simpatični bari in restavracije s svežo morsko hrano na plažah in ob edini cesti, ki pelje okrog in okrog otoka. Po vrhunski morski večerji lahko recimo obiščeš bikini tekmovanja v baru Cocomanagas. In tam spoznaš kako zanimivo mlado Filipinko.

Ampak pozor: otok je majhen, one pa rahlo posestniške — do tebe in tvoje denarnice. Če se boš naslednjo noč pojavil v istem baru z drugo Filipinko, ne bo šale. Obstajajo zgodbe o fantih, ki so bili zaradi tega izgnani z otoka. Ali obležali pretepeni na plaži.

Filipinke in Filipinci so lepi in prijazni ljudje. Dokler jih ne razjeziš.


Brezplačen dostop do članka omogoča Zavarovalnica Triglav. Več zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan najdete na portalu Vse bo v redu. 

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE