Bralci me obožujejo? Fajn. Sam dokler jaz ne maram sebe, je to vse uzalud.
Prejšnji teden sem se po dveh letih spet slišala za mikrofonom. Podkast od Izaka Koširja sem sam enkrat poslušala, ker sebe organsko ne morem slišat po radiu. In sem bla tista tipična jaz. Preveč govorit, preveč se smejat, uletet z ne vem kolkimi piri v riti in dva jointa minuto pred intervjem. Pa kje sem najdla, da Modern Talking govorita po slovensk?
Al pa ko Izaku na koncu težim, da morm jaz nujno slišat pred drugimi in mi reče: “Kaj, a češ rečt, da se ne boš nič spomnila?” Jaz pa čist zgroženo nazaj: “Jaz? Kdo je pa to rekel?” Pol sem mu pa dva tedna pošiljala “Nč se ne spomnim! Blamaža, ziher!” Jao. In sem dojela, da sem, kar sem.
In zdej ob ponatisu sem tud dojela, da je poletje. Da bo julij. In to sam zato, ker se vse neki mudi. Zarad tiskarne in vsega. Ker bojo pol vsi spizdili na počitnice. Ma kakšne kurac počitnice. Če je za delat, je za delat. Kakšni prazniki?! Zakaj morm zdej kle po netu iskat, kje je jutr kakšna štacuna odprta, ker so se eni 25 let nazaj spomnili, da mora bit Slovenija samostojna?
Podkast od Izaka Koširja sem sam enkrat poslušala, ker sebe organsko ne morem slišat po radiu. In sem bla tista tipična jaz. Preveč govorit, preveč se smejat, uletet z ne vem kolkimi piri v riti in dva jointa minuto pred intervjem. — [Fotografija: Radio Terminal.]
Vsi sovražijo pondelk, jaz pa sem ga vesela.
Resno. Vsakič ko se zbudim in dojamem, da je nedelja, me kr vse mine. Nč ni na dohvatu ruke, vlečt se morm do črpalke, piri so takoj dražji. Krneki. Ob nedeljah se tud vsi resni maili ustavijo in vse. Ne štekam zakaj. Dejmo delat dalje. Ukinila in prepovedala bi vse proste dneve. Itak, ker jih ne cenim. Ker pr men ni tistega veselja: “Woooo, petek!” in “Woooo, končno nedelja!” Vsi sovražijo pondelk, jaz pa sem ga vesela.
Ko sem prej omenila črpalko, sem se spomnila na še en slovenski debilizem. Kebrov zakon. Fucking otroški vrtec. Pa kdo bo men pri teh letih prepovedval, če se mi ob 10. zvečer sprdne, da bi na pumpi kupila pir, pa ga ne smem. Jaz nobenga ne poznam, da zarad tega kej manj pije. Pa tud nč ne berem, da je kej manj nesreč. Life bi mogu bit narjen na 24/7. Ne pa neki vse na hojladri. Ne štekam, zakaj bi kr en odločil za druge: “Evo, jebite se, ta pa ta dan bo vse zaprto!”
Zame je vsak dan normalen dan. Vse bi ukinla.
Kretenizmi
Ukinla pa bi tudi tiste kretenizme, k se obsedeni pogovarjajo po netu od zjutri do zjutri. Seveda gre za unga modela, k sem ga omenila v prejšnji kolumni. Zarad tiste komedije s kompom, ko sem se tko obnašala in vse, je človek dejansko izginil. Konkretnega fakiča mi je pokazal. Kako si drzneš kr prekinit? Koga bom morila zdej?
Da ne govorim, da pišem zdej na drugem kompu. Pa še ekran mi je uspelo upside down obrnit. Nočte vedet, kako sem pisala — ker nimam jaz na telefonu neta — z glavo navzdol in vseen nekak uspela zatežit folku na FB: “Pizda, help! Ekran na compu naokol obrnjen!” Valda je bil prvi komentar: “Dej še men to robo zrihtaj.” Jaz pa z glavo na kontra nazaj: “Sam da je smešno!”
No, pol so mi spet FB frendi rešli rit in je uspelo spet obrnit naokol. Model je rabil skor en teden, da se je javil. In kr naenkrat nisem bla sam jaz sranje na koncu tunela, ampak obadva. Ha! Evo ti zdej. Da ni več jezen, da ni zamer. Ampak da sva obadva totalno fucked up človeka. Ja, sej, zakaj pa misliš, da se tko štekava?
Sam ker je bil že skor teden mimo, ga niti nisem več tok pogrešala. Važn, da nisem jaz nč kriva. Kokr se hitr navlečeš, se tud hitr odvlečeš.
In vedla sem, da je to vse res. Komi še diham, tko globok sem v gnoju. Kot on. Ljudje mi pišejo, zakaj se tko mal cenim, zakaj se tok ne maram. Ne vem. Trpim za vse nazaj in se kaznujem. Niti knjiga mi ne prinese nč veselja. V obeh zadnjih intervjujih sem dobila podobno vprašanje, neki v zvezi s tem, da me bralci obožujejo. Fajn, sam dokler jaz ne maram sebe, je to vse uzalud.
Prov prov bralec
Par dni nazaj sva šla s frendom na kosilo v center in pol seveda, kam na drink. Trenutek bar, največji pajzl v Ljubljani. Ura ena popoldne, pivo se toči, nakar me kliče fotr:
“Tereza, kle mam enga, k je ful tvoj bralec.”
“Lepo. Pozdravi ga.”
“Sam ta je prov prov bralec.”
“Pa sej so vsi prov prov bralci.”
In mi ga da na telefon in un čist navdušen, da če me lahk spozna. Mu razložim, kje sem, pa se je najprej neki namrdnil: “A tja, al kaj?” Sem mu sam rekla: “Če si res tak bralc, ti je valda jasno, da me boš najdel v pajzlu, ne pa v kakšni fensi-šmensi pizdariji.”
In je res uletel en fotograf, dve leti starejši od mene, k se mu je prov vidlo, da ne hod glih po pajzlih. In se vsede zraven mene in me navdušeno gleda in reče: “Ti sploh ne veš, kok jaz tebe berem. Sam zarad tebe sem se naročil na Fokuspokus. Ne veš, kok se najdem.” Da sta s fotrom soseda in da sta pogruntala, da je moj fotr moj fotr in da mu nč ni jasno in da je zdej kr prek vez do mene uletel.
In smo ga ene tri ure pili in se tok nasmejali, da je rekel sam še: “No, kej tazga pa še ne. Super družba.”
Itak, po pajzlih se najdejo ta pravi liki, ne pa po salonskih neumnostih. Še knjigo mi je top pofotkal, pa še sva zmenjena za fotkanje. Svašta.
Tereza Vuk v Konzorciju
In ko sem prišla domov, me je čakalo sporočilo od enga mulca: “Vse sledim. Kapo dol za novo knjigo. Sam veš, kaj sem pa najbolj vesel? Da si začela spet hodit med ljudi.”
Fuck, enmu bralcu je več do mene kot meni sami?
In sem kr nanekrat vstala in šla peš do Konzorcija. V prvem štuku se mi seveda ni sanjalo, kje je slovenska proza. Vprašam eno, me pošlje nekam. Iščem k prfuknjena, me pošlje ta druga spet nekam. Zatežim ta tretji, da kje kurac je slovenska proza.
“Kaj pa iščete?”
Sebe, gospa. In to že dolg.
“Hmm. Terezo Vuk.”
In kr naenkrat sem zagledala sebe tam na mizah. Ne stlačeno na police nekam, lepo prosim. Tam na mizah. In sem se spozabla in rekla sami seb: “Lej me!” Knjigarnarka je dojela, kdo sem.
In sem gledala svoj otroški ksiht na platnici med vsemi tistimi drugimi avtorji. Gledala sem tisto nedolžno punčko, ko še ni bla ranjena in je bla vsa vesela in srečna in nedolžna. Vse tist, kar nisem in ne bom nikol več. In sem pomislila na svojo pot. In kaj sem v treh letih dosegla z vztrajnostjo in trmo. Kljub posmehu in podcenjevanju, ki ga ne bom nikoli pozabila.
V grlu sem začutila cmok. Ne spet ta kurčev jok, prosim! Ne kle sred fucking Konzorcija! Pa mi ni šlo na jok od sreče. Glih kontra. Žalostna sem ratala. Razočarana nad svetom in ljudmi. Predvsem pa nad sabo. Vsaj tko se mi je za par sekund zazdelo.
Ker kar naenkrat sem zaslišala: “Fajn občutek, ne?” Ta gospa je še kr zraven mene stala in me gledala. Sem sam tak neslišen: “Eh…” izustila in spizdila po štengah.
In ko sem prišla domov, nisem šla takoj po pivo in si navila joint. Tud zjokala se nisem. Sam sedela sem nepremično. In se ne vem katerič odločila, da je blo dost. Jebeš fucking vse. Sam še jaz! Mogoče pa prosti dnevi niso kr tko. Mogoče pa rabim počitnice. Odfukam net in pisarijo in sam zginem. Sam kdo bo delal?