Rada imam Kučana. Moder človek s šarmom in stilom ter z jajci in možgani.

25.6.2016 / 06:08 7 komentarjev
“Neumnosti in pokvarjenosti ne rešujemo na sodišču.” Res je. Politika formata Milana Kučana vidimo samo še v gledališču.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko smo prejšnjo soboto vstopali v zgornjo dvorano Slovenskega mladinskega gledališča, sta Milan Kučan in Katja Perat (“Ružica Luksemburg”) že sedela pred rdečo zaveso. V tišini sta čakala publiko. Njun pogovor je bil uvod v predstavo Republika Slovenija.

Eden od njenih treh delov je približno 40-minutni prizor, ki dobesedno temelji na magnetogramu seje iz leta 1993. Na seji pri takratnem predsedniku Kučanu so bili predsednik vlade Janez Drnovšek, minister za obrambo Janez Janša, minister za notranje zadeve Igor Bavčar, zunanji minister Dimitrij Rupel in (molčeči) predsednik DZ Herman Rigelnik.

Vrhovi države, kot je rekel Milan Kučan. Državotvorni ministri. Pogovarjali so se o orožju.

Kot je potem v pogovoru povedal Milan Kučan, je bila to seja, ki je šele pozneje dobila oznako “zgodovinska” — v svojem času pa je bila samo ena od sej. Kako jo vidi sedaj, je padlo vprašanje. Odgovoril je, da igralec, ki ga igra, morda ve več od njega. Ve, da so bile fige v žepih.

Več Republik Slovenij

Skratka: nekdo, ki nastopa v predstavi — in ki ga sicer igra nekdo drug —, je bil na pogovoru o predstavi.

Pravzaprav imamo opraviti s kar nekaj predstavami in Slovenijami: te so Republika Slovenija kot država, predstava Republika Slovenija o državi in predstava v obliki pogovora o Republiki Sloveniji kot državi in predstavi z nekdanjim predsednikom Republike Slovenije.

Milan Kučan, predsednik z najdaljšim stažem, je duhovito in spretno uporabil dejstvo, da sedi na odru gledališča. Pred sabo je imel številčno in predvsem hvaležno publiko. Bil je v dobri formi. Duhovit in verbalno spreten v svojem znanem mirnem tonu.

Poslušala sem ga že na prvem pogovoru o knjigi, ki jo je o njem napisal Božo Repe. Morda je bil takrat bolj zadržan. Tokrat pa mu je kljub decentnosti uspelo spraviti karakter na plano. Ja, tako znajo govoriti vodilni iz tistih časov, ko se politike ni šel kdorkoli. Ko so bili časi prelomni in so vrhove zasedali samo najbolj prekaljeni.

Godrnjači so bili tiho

Pogovor je trajal dobro uro. V detajle seje in afere v tistem obdobju se z voditeljico pogovora nista spuščala. Pogovor je ostajal na načelni ravni: kako danes vidi tisto sejo, kaj misli o politikih — predvsem o teh, ki danes vladajo —, o prelomnih časih, o sprejemanju odgovornosti. “Če že kot otrok sanjaš, da boš velik politik, potem uživaš, ko to postaneš. Dokler seveda ne pride odgovornost.”

Hmm, dobra. Ampak na koga se nanaša ta štos?!

Kaj bi naredil drugače? Se je kaj naučil iz svojih napak? Seveda, ampak ni povedal, katere so bile njegove napake.

Večkrat smo slišali besedo strankokracija. In s tem v zvezi, da “tisti, ki danes razprodajajo državo, tega, kar razprodajajo, niso ustvarili. To so ustvarile generacije pred njimi.” Imamo kulturno, jezikovno suverenost, vse to pa načenja vedno manjša materialna suverenost.

Jasno je dal vedeti, kaj si misli o tistih, ki danes krivijo sodstvo in kar naprej vlagajo ovadbe: “Ko spodmikaš sodstvo, maješ pravo in demokracijo.”

Vmes so bili aplavzi, polglasni komentarji strinjanja. Razmišljala sem, ali so njegovi najbolj strastni nasprotniki prisotni ali pa so zgolj poslali svoje odposlance. Morda je bil med publiko kak anonimen godrnjač — ampak oglasil se ni.

Nabriti nasprotniki

Milanu Kučanu bi privoščila dostojne nasprotnike. Duhovite, spretne, verbalno in mentalno široke. Nabrite kot on sam. Predvidevam, da se ne silijo v njegovo bližino, ker mu v vsem tem niso kos. Če se ne strinja, ne žali, ne ponižuje, ne omalovažuje. Na Janševo bevskanje se ne odziva na prvo žogo.

Verjamem, da mu ni vseeno. V minimalističnem in duhovitem stilu z njimi opravi na ravni, ki je strastneži ne razumejo. Ja, cenim ga in rada ga poslušam. Moder človek je, s kilometrino, šarmom in stilom. Predstavo Republika Slovenija je gledal. Pravi, da je več kot dobra. So jo videli tisti, ki v njej »nastopajo«, ga javno blatijo, mu ne morejo nič dokazati in vlagajo obtožbe? Predvidevam, da ne. Zato so potrebna tudi jajca. Z možgani vred.

Pogovor je tekel gladko. Milan Kučan bi v vsakem primeru blestel. Na nekatera vprašanja je spraševalki odgovoril jasno, enostavno in pogosto duhovito.

Pogovor je tekel gladko. Milan Kučan bi v vsakem primeru blestel. Na nekatera vprašanja je spraševalki odgovoril jasno, enostavno in pogosto duhovito.​ — [Fotografija: Jože Suhadolnik/Razgledi (1997).]

Predsedniški roast

Ker Janša Kučana nenehno roasta, se pregretemu odnosu z njim ni bilo mogoče izogniti. Čakala sem vprašanja iz publike in si jih sama sestavljala v glavi. Ker si z omenjanjem — natančneje: blatenjem — Kučanovega imena, lika in dela Janša dela reklamo, se je zadeva prijela. Vsi bi radi gledali ta dvoboj. Padli so na njegovo finto. Janše ne marajo ga, gledali pa bi dvoboj s Kučanom. Ker ga samo eden od njiju potrebuje. Drugi ne. Nihče drug.

Reporter bi lahko Kučanu odvajal del prihodkov od prodaje, ker ga brez Kučana ne bi bilo. O čem in kom bi pisali? Kučan na naslovnici podžiga zveste bralce. Me prav zanima, kako se odzivajo zvesti bralci, ko je na naslovnici Janša.

Na enem izmed prejšnjih pogovorov se je Kučan vprašal: “Če sem res kriv za toliko zadev in afer, zakaj me ni do sedaj nihče ničesar obtožil?” Zakaj obtožba zdaj? Po vsem tem času? Moj notranji monolog je prekinilo vprašanje iz dvorane, zakaj ni nikoli tožil Janše. “Neumnosti in pokvarjenosti se ne da reševati na sodišču.” je odgovoril — in zaključil pogovor.

Dobra dramaturgija. Res je, bili smo v gledališču. Samo še tam lahko vidimo politika njegovega kova.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE