Brexit. Aussteigen, bitte! Please mind the gap. Honi soit qui mal y pense.
Danes sem živčen. Ni mi všeč to, kar se dogaja. Ne v Ljubljani ne v Londonu. Sovražim referendume. Še posebej take, ki bi se jih enkrat za spremembo udeležil, pa se jih ne morem in ne smem.
Leto 2016 si bomo Slovenci zapomnili po definitivni desničarski demontaži slovenske samostojnosti. Samo tisočletne sanje so bile resničnost, osamosvojitev pa uresničenje sanj komunističnih prevarantov. “Tally-ho, you fucking pricks!” Glejte, lisice! Goniči, za njimi! Vse jih je treba ovaditi ali vsaj denuncirati v kao neodvisnih medijih.
Preostanek sveta pa si bo to leto — ali vsaj prvo polovico, zaenkrat — zapomnil po upanju in/ali tesnobi, da bo Velika Britanija izstopila iz EU in da bo Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah.
Četrt stoletja slovenske samostojnosti, britanski referendum o brexitu in donaldizacija ameriške politike imajo več skupnega kot bi si naš, slovenski človek, ki tako gordo zvuči, mislil.
Tisti tam tega ne vejo. Ampak ne govorite tega naokrog po svetu…
Prvi žebelj v krsti Normalne Britanije
Včasih so si znali zmišljevati boljše izraze za politične spremembe. Ker če smo že pri Združenem kraljestvu: ko je s 1. julijem 1997 po 155 letih “predalo” oblast nad Hongkongom Kitajski, se temu seveda ni reklo po slovensko “surrender”, temveč “handover” — kar pomeni, khm, no … — “izročitev”.
Nekaj takega kot “handoff”, ko nekaj delaš na Macu in nadaljuješ prav tam v istem appu na iPhonu ali obratno.
Danes pa kar brexit. Aussteigen, bitte! Please mind the gap. Honi soit qui mal y pense.
No, izročitev Hongkonga je bila zadnji žebelj v krsti Britanskega imperija. Brexit pa bi bil prvi v krsti “samostojne”, “male” Velike Britanije. Normalne Britanije.
Kot staremu anglofilu se mi zdi nepojmljivo že to, da se v Veliki Britaniji sploh grejo referendum. Clement Attlee je že leta 1945 to obliko neposredne demokracije razglasil za “device of dictators and demagogues”.
Referendumski gambling
Ideja, da bi Velika Britanija izstopila iz EU, je posledica istega populizma kot vzpon Fincev, Švedskih demokratov, Danske ljudske stranke, nizozemske Stranke svobode, Alternative za Nemčijo, francoske Nacionalne fronte, Naše Slovaške, avstrijske Svobodnjaške stranke, Švicarske ljudske stranke, madžarskega Jobbika, italijanske Severne lige in grške Zlate zore.
Gre za eno in isto stvar. Ampak zanimivo: take stranke se krepijo po skoraj vsej Evropi, v Veliki Britaniji še zdaleč ne toliko — a ravno tam, v domovini predstavniške demokracije, jim je uspelo izsiliti vsaj referendum!
Zakaj ga je že Cameron razpisal? Ker je demokratičen? Ker je kot zmerno konservativni remainer na oblasti optimist? Ker je gambler? Ker je imel poln kufer evroskepticizma, ki sta ga njegova predhodnika iz iste stranke na Downing Street 10 Margaret Thatcher in John Major še nekako krotila, obenem pa za boljši vtis o posebnosti britanskega statusa znotraj EU potihem tudi spodbujala?
Psihoza politične korektnosti je izhlapela
Dandanes je vse dovoljeno misliti in tudi povedati. Nikogar ni več sram, če hudobno razmišlja. Petdesetletna evropska povojna psihoza politične korektnosti — ki je v mejah normale samo eksplicitna, programska težnja k enakopravnosti in solidarnosti, celo elementarni vljudnosti med narodi in sloji — je sčasoma izhlapela.
Govoriti o nekultiviranih priseljencih, migrantih, gastarbajterjih, ki domačinom kradejo službe, ni več znamenje slabega državljanskega in socialnega okusa. Govoriti o neprilagodljivih muslimanih, ki spodkopavajo evropsko kulturno identiteto (če še ne kaj hujšega), ni več netolerantnost, temveč je intelektualno dignificiran patriotizem. Govoriti, da moramo najprej poskrbeti zase — pri čemer “mi” pomeni državljane s čim daljšim, po možnosti ne vem koliko kolenskim, čim bolj avtohtonim stažem —, ni več egoistično nakladanje, ki bi se ga ljudje še pred nekaj desetletji sramovali, temveč je postala všečna politična parola.
Državljanstvo, civilni in ekonomski status, materialna preskrbljenost, religiozna pripadnost in kulturna sofistikacija po meri prednikov so dandanes stvar kolektivne domišljavosti in samopotrjevanja. Tako privilegiranih kot deprivilegiranih. Nastajajo neverjetna nacionalna zavezništva, ki presegajo stoletne bariere med vrednotami, sloji, izobrazbami, kulturami, načini življenja. V vseh zgoraj naštetih državah in — paradoksalno — tudi in celo v Veliki Britaniji, ki je vedno doslej veljala za evropski vzor civilne in politične tolerance ter umetniške, znanstvene, industrijske in poslovne prodornosti.
Alibiji in argumenti
Kot staremu anglofilu v stilu Iana Burume (pripominjam z dolžno skromnostjo) se mi zdi nepojmljivo že to, da se v Veliki Britaniji sploh grejo referendum. Clement Attlee je že leta 1945 (glej prejšnji link) referendum razglasil za “device of dictators and demagogues”.
Točno to. Brexit je ideja nenačelne koalicije britanskih demagogov, za katere je sklicevanje na bruseljsko nedemokratičnost in birokratičnost in domnevno britansko nesuverenost samo krinka za politične ambicije in latentni rasizem.
Najbolj razvpiti brexiterji à la Boris Johnson, Nigel Farage in Michael Gove so v bistvu enake dezinhibirane goflje kot Donald Trump, ki v njihovih očeh pač nima alibija in argumenta angleškega naglasa in tradicije parlamentarizma, lokalno izumljenega prej kot tisti v Bruslju.
Nikogar ni več sram, če hudobno razmišlja. Da ni sram Trumpa — ali slovenskih desničarskih osamosvojiteljev, for that matter —, še nekako razumem. Da ni sram Angležev, pa ne razumem. Kako je možno, da ne vidijo vrzeli, luknje, špranje med vagonom in peronom, na katerega nameravajo izstopiti.
Vse bodo pokvarili. Vse bazira na političnih emocijah, nikjer več nobenega racia. Si predstavljate Trumpa, če postane predsednik — po vsem, kar je med kampanjo rekel? Si predstavljate deziluzijo samovšečnih in samozadovoljnih brexiterjev, ko bodo nekega dne — morda že danes zvečer — spoznali, da so nepopravljivo razbili kraljestvo, ki je bilo stoletja v enem kosu? In Evropo, ki se tudi ni združila brez razloga?
Tako kot Slovenija. Pa jo tudi razbijajo.
Cel svet bo postal Slovenija. Le da se bo to tam malo manj poznalo.