Kaj je nastalo iz dežele, ki ji je Pavček pel ob zibelki

V nedavno izdani knjigi pogovorov z akterji slovenske pomladi Slovenija in pika Gregor Golobič opozarja na “organizacijsko” podrobnost pred protestnim zborovanjem maja 1989 na Kongresnem trgu.

Ob odhodu četverice JBTZ v zapor ga je namreč sprva hotel sklicati Odbor za varstvo človekovih pravic, vendar jim notranji minister ni izdal dovoljenja. “Zato je zborovanje sklicala ZSMS na istem mestu kot javno sejo svojega predsedstva, česar se ni dalo prepovedati. Sejo smo formalno izpeljali, potem pa prepustili oder Odboru in pesniku Tonetu Pavčku, ki je prebral Majniško deklaracijo.”

To se je lahko zgodilo, pravi Golobič, ker Partija ni mogla formalno nič proti njim, pa tudi družbeno vzdušje se je spremenilo, saj so “bolj ali manj vsi slišali, da nekje ne predaleč že zvoni”…

Partijska nemoč

Na preplet pokojnega Pavčka, časa partijske nemoči in zvonov sem se spomnil, ko sem sinu prebiral Pavčkovega Dona, posthumno izdano pesnitev “za otroke in odrasle”, ki jo je založbi Sanje pomagala urediti — in pripisala intimno sklepno besedo Pasje dobra duša — pesnikova hči, igralka, profesorica umetniške besede in tudi sama pesnica, Saša Pavček. 

Nekaj testamentarnega se drži te lepe knjižice — pa ne le zato, ker jo je pesnik pisal v zadnjem letu svojega življenja.

Pavčkova nam v spremnem besedilu zaupa presunljivo zgodbo: ko je očeta spremljala v rešilcu iz izolske bolnišnice v Ljubljano, jo je klical direktor založbe Sanje, da bi jo povabil v Medano. “Oče si je snel masko s kisikom in navdušeno rekel: ‘Dona daj Sanjam!’”

K sebi in v izrednost

Kaj je takega v Donu, da ga lahko beremo skupaj z Majniško deklaracijo?

Pesnik skozi nežno pesniško pripoved o sosedovem mešančku naniza nekaj temeljnih dilem, ki so še kako tudi dileme modrega starca ob opazovanju tega, kako se je razvijala dežela, ki ji je pel ob zibelki: da se lahko tovarištvo povrne skozi solidarnost v težkih trenutkih (ko Dona lovi trop potepuških psov, mu pomagajo zajčki, ki jih je kot mladiče pazil, ko staršev ni bilo doma); da policija ni vedno najboljše okolje za vzgojo (saj za Dona v policijski šoli ugotovijo, da sicer ni zver, “vendar ni za policijo: tujce ščiti, svoje grize!”); pa do zares antologijske serije dialogov med osivelim, oblastnim volkom, in psom, ki hoče k svojim, a hoče spreminjati svet v skladu svojimi mladostnimi ideali in vrednotami.

“K rodu šel bo in prepričal svoje, / da je vsako bitje vrednost, / polnovredna svoje hoje / v zrelost, k sebi in v izrednost.”

Pol stoletja zgodovine

Ob branju te sekvence treh zaporednih dialogov se človeku dejansko odvrti zadnjega pol stoletja zgodovine. Ta se seveda ne začne ne z zadnjo vojno ne z Majniško deklaracijo, ampak je ravno drama različnih generacij in ljudi: nekateri še pomnijo hosto, drugi so prišli s policijske akademije, reševali tovariše iz zaporov in na koncu sami v njihpristali, tretji brali poezijo na protestnih trgih, četrti pa metali ljudi z akademije.

Volk, kot kak stari španski borec, dá psu, ki nikoli ne bo volk, jasno vedeti: “Ni zadosti le hotenje, / ni zadosti hrepenenje, / da se izravna razlika, / treba je duha in drže, / da se svet s tečajev vrže.”

Volk ve, kako se streže oblastnim rečem, a njegov razum mika poetski duh.

Če danes pogledamo na seznam podpisnikov Majniške deklaracije, najbolj bode v oči, da sta tedanje zasnutke večstrankarskih poganjkov — Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije in Univerzitetna konferenca ZSMS — “uokvirjali” prav dve umetniški asociaciji: Društvo pisateljev in Društvo skladateljev.

Voltairovska drža

Golobič v omenjenem intervjuju pojasni svojevrstno “voltairovsko” držo tedanje ZSMS. Na zborovanju, ki so ga organizirali, je bila razglašena deklaracija, h kateri sicer niso pristopili. Zakaj ne?

Ker je bilo za njih ključno vprašanje — in predmet spora —, ali je na prvem mestu zahteva po demokraciji ali nacionalni državi. Pod številko ena so sami zahtevali demokracijo, državljanske svoboščine in človekove pravice, ki so univerzalne in onstran nacionalnih opredelitev.

Zato uvodne zahteve Majniške deklaracije — “Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda” — niso samoumevno sprejemali kot prvo točko, pred demokracijo in vsem drugim na zadnjem, tretjem mestu.

Golobičeva in Pavčkova poanta je jasna: če se demokratični postulati podrejajo čemurkoli, tudi nacionalnemu diskurzu, najprej nasrkajo drugi — izbrisani, begunci —, nazadnje pa tudi domači zajčki.

Trikrat sedeta Don in sivi volk: mali mu teži s spravo, veliki jasno konstatira: “Za velike gre veliko!” Mali ga dreza, da mogoče celo v njem, starem volku, vstaja želja “reči tem, ki nič so, jemlji / in ustvarjaj v blagor drugim” — a mu stari reče, da so zanj to “nore sanje ali pa fatamorgana”.

Nato pa, v tretje, ko se kot v kakšni kratki, a povedni Borgesovi prigodi, v kateri čas naguba obraze, sivi volk in črni Don znova sestaneta: ”Dolgo sta oba molčala, / kot da se izpel je zvon.”

Poiščite sami, kaj se zgodi, ko se na koncu dva pobratima, ta par modrosti, skupaj zazreta čez obzorje. Vse, kar lahko povem, je to, da s pesnikom, ki je zaupal sanjam, “tolče vsem nam polni zvon”.