Rock in strast: Včasih si pač padel v sceno in se ti je snelo

19.6.2016 / 06:08 2 komentarja
Še danes sem prepričan, da se je Milan Mladenović iz EKV do smrti spominjal mulca iz LJ, ki je znal na pamet vse komade.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V italijanskem mestu Cesena je skupina navdušencev lani julija na travniku zbrala tisoč glasbenikov, ki so unisono odigrali Learn to Fly od Foo Fightersov. Za impresivnim dogodkom stoji zgodba lokalnih fenov teh stadionskih velikanov, ki vstopnice za svoje turneje razprodajo več mesecev, če ne let vnaprej. Bendu kot Foo Fighters ne pride na kraj pameti, da bi špilali v mestu, za katerega niso še nikoli slišali in ki ima približno toliko prebivalcev kot naš Maribor. 

Posnetek morate pogledati do konca, če hočete začutiti zanos in čustva, s katerimi vodja projekta Fabio Zaffagnini na prostranem travniku, polnim glasbenikov z vseh koncev Italije, ki so tja prišli na svoje stroške, nagovori Foo Fighterse in jih povabi v Ceseno. Pravi, da je Italija dežela, kjer je sanje težko uresničiti, vendar je obenem dežela strasti. Ta veje iz vsakega kadra posnetka, ki si ga je do danes ogledalo več kot 31 milijonov ljudi.

Predvsem pa je posnetek, na katerega so se pripravljali več kot leto dni, prepričal Foo Fighterse. Njihov frontman Dave Grohl je že dan po objavi videa tvitnil: “Ci vediamo a presto, Cesena… XXX Davide”.

Kaj spremlja mularija danes na YouTubu

Predvsem pa je posnetek, na katerega so se pripravljali več kot leto dni, prepričal Foo Fighterse. Njihov frontman Dave Grohl je že dan po objavi videa tvitnil: “Ci vediamo a presto, Cesena… XXX Davide”. 

Težko si predstavljam, da bi se kaj podobnega zgodilo kateremu od sodobnih pop fenomenov. Na širnem svetu ni še ene Cesene, kjer bi tisočim padlo na pamet, da zaplešejo Gangnam style in s tresočim glasom prosijo umetnika, naj pride k njim.

Kdorkoli je v živo slišal parajoči zvok električne kitare in bil na pravem klubskem koncertu, ve, da v rock glasbi strast igra glavno vlogo. Strast je od vseh. Strastni so tako izvajalci kot poslušalci. Razlika med nastopom, ko bend ščije kri, in tistim, katerega point je kvečjemu v tem, da cela vrsta ljudi pokasira svoje evre, je bistvena. Imaš izvajalce in njihovo četico glasbenih založnikov, producentov in najetih glasbenikov. In imaš bende, ki glasbe ne ustvarjajo na računalnikih, ampak svoje inštrumente najprej v nedogled drgnejo v plesnivem placu za vaje. Na njihovih koncertih ni histeričnega kričanja, ampak žur, ki ga ne pozabiš kar tako.

Ob poplavi Justinov Bieberjev, deklic à la Taylor Swift, Kanye Westov in še koga se včasih bojim, da moji otroci te strasti ne bojo nikoli začutili. Ker nekako bo treba priti dlje od tega, kar mularija danes spremlja na YouTubu. Včasih si pač padel v sceno in se ti je snelo.

Nov svet

Meni se je snelo takrat, ko sem bežigrajsko osnovno šolo zamenjal za srednjo v centru. Odprl se mi je nov svet. Na prvi pogled temačni ŠKUC, K4 in B51. Borghesia v Šentvidu in Aldovi basi, ki so tresli moje črne žametne hlače, Dario pa se je zgoraj gol, prešvican in mišičast drl Goli, uniformirani, mrtvi. To ni bil hec. Mamo je prvič resno zaskrbelo. Potem so prišli še Nomeansno, Fugazi, Partibrejkersi in EKV, ki so bili na koncu krivi za vse.

Ko sem EKV slišal prvič, so postali “sav moj bol”. Na koncertu v Hali Tivoli sva skupaj z Milanom Mladenovićem od začetka do konca odpela vse njihove komade. Stal sem točno pred njim. Pela sva in se gledala. Še danes verjamem, da se je do smrti spominjal 16-letnega mulca iz Ljubljane, ki je znal na pamet vse komade. In vse kitarske solaže.

V resnici to ni bil temačen svet. To je bil lajf! Takšnih koncertov je bilo včasih toliko, kot si ji hotel. Prepad med “nami” in “njimi” je bil ogromen.

The Prulers

Takrat so The Prulers postali šefi ljubljanske srednješolske scene. Počitniško bingljanje pred blokom je iz fovšije in dolgočasja rodilo naš prvi bend. Ustanovili smo ga mulci, ki nismo imeli ne posluha ne inštrumentov, kaj šele en sam dinar. Takrat ni bilo interneta, da bi sneli akorde in plonkcegelce za učenje po korakih. Bil je samo Gušti, ki mi je prodal prvo kitaro in me naučil zaigrati Kuža pazi. Oče me je poskušal spraviti na glasbeno šolo, da ne bi vsi v bloku končali na psihiatriji. Končalo se je v dveh minutah — ko sem z električno kitaro, Lennon plaščem in z mastno čupo do riti stopil v učilnico za učenje kitare na bežigrajski glasbeni šoli:

“A ti bi se pa kitaro učil?”

“Ja, električno.”

“Ampak mi ne učimo rock kitare.”

“Mene zanima samo, kako se kaj prime. Kakšen akord pa te fore. Ni važno, če ni rock.”

“Mislim, da ne bo šlo, mladenič.”

Šunder, ki smo ga potem zganjali, ni ostal neopažen. Zaznamek, ki je bil pozimi leta 1989 objavljen v Delovi črni kroniki, še vedno znam na pamet:

“Sinoči okoli polnoči so prestrašeni stanovalci z Glavarjeve poklicali na pomoč, saj so iz kleti zaslišali čudne glasove in krike. Miličniki so na kraju samem našli dva fanta, ki sta se šla orkester in na vse pretege razbijala po bobnu in kitari. Umirili so ju.”

“Ispituješ zaborav, obaraš alibi / i biraš ulogu kao haljinu za veče / u prolazu me dotakne miris noći i kaže: / probudi se, pokreni se / probudi se, pokreni se…”

Škoda bi bilo to zamuditi

Moja glasbena pot je bila potem vse prej kot umirjena. Bila je polna žuljev in krvavih prstov. Rodila je dva albuma, koncerte po Sloveniji in Evropi, celo turnejo po Kanadi. Ne vem, če mi je kaj od tega, s čimer sem se v življenju ukvarjal, dalo več kot ravno muzika. Škoda bi bilo vse to zamuditi.

Lani 5. novembra so imeli Foo Fighters v Ceseni ekskluzivni špil za tisoč tistih, ki so sodelovali v video vabilu. Koncert, na katerem so odigrali 27 komadov — jasno, tudi Learn to Fly —, ni minil brez solz. Tako pod odrom kot tudi na njem.

Koncert je bil točno 21 let po tem, ko je v betonskem naselju Novi Beograd za vedno odšel Milan Mladenović. Velikan jugoslovanskega glasbenega prostora, ki je v glasbeno šolo hodil samo dve leti: “Tek da naučim neke akorde.”

Zoran Kostić Cane iz Partibrejkersov je v poslovilnem nagovoru na njegovem pogrebu med drugim povedal: “Sada si otišao da bi se negde rodio. Puno ljubavi je otišlo sa tobom. To što se sada ne vidimo, ne znači da nismo zajedno.”

Milan in strast do glasbe zame ostajata. Že prvi dan, ko sem prestopil prag srednje šole, kjer se je vse začelo, sem si za vedno zapomnil stavek, zapisan na njenem pročelju: “Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE