Memento kustos: Kakor senca so naši dnevi Huzjana in Falkeja v KGLU

15.6.2016 / 06:08 1 komentar
Figura tukaj govori figuri tam, barva najde sorodnico v drugi ladji, globina polja montira nove sekvence, režira misel.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Film nas je kot gledalce naučil, da smo sestavni del kinematografskega procesa. Narejen je pač za to, da je viden in gledan.

A bolj ko nas filmu uspe vključiti v svojo strukturo, nas premetavati med kadri, liki in pogledi, bolj nas trese in meče tudi na sedežih v dvorani. V zdaj že 120 letih filmske zgodovine smo se že toliko razvadili, da film včasih to doseže s tem, da pokaže mikrofon, drugič pa, da ga skrije; da igralec enkrat pogleda v kamero, drugič pa nikoli; včasih tako, da so vsi nagi, drugič pa vsi zapeti do vratu; še celo režiser se bo enkrat pokazal, drugič pa diskretno skril.

Seveda pa to ni ekskluzivna filmska pravica. Obstajajo krasne študije o mestu, ki ga klasično slikarstvo namenja gledalcu — npr. Foucaultova o Velázquezovih Spletičnah —, pa teatrske teorije o potujitvenih nagovorih gledalca, da literaturnih “kavljev” za bralca sploh ne omenjamo.

Hvalnica kinodvorani

Pa vendar boste morali priznati, da se redko zgodi, da se namenite razpravljati o filmu, končate pa s hvalnico kinodvorani!

Nekaj podobnega se mi je zgodilo ob obisku razstave Memento. Kakor senca so naši dneviKoroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Kustos Marko Košan je soočil dva avtorja: Zdenka Huzjana (r. 1948) s te, sončne, pravzaprav prekmurske strani Karavank, in Hermanna Falkeja (1933–86) z one druge, senčne, avstrijske.

To je storil tako uspešno, da se kot obiskovalec pretanjeno podučite o obeh slikarjih in njunih korespondencah, zapovrh pa še o pomenu prostora in nujnosti tretjega, refleksivnega pogleda v verodostojni primerjavi. In nenazadnje tudi o pomenu našega lastnega položaja in pogleda v procesu recepcije in percepcije umetniškega dela.

Kostanjeviška samostanska cerkev je predvsem po zaslugi “odkritja” njenega razstaviščnega potenciala dr. Jureta Mikuža primer, kako mogočno lahko sodobne umetnine zaživijo v dialogu s sakralnim prostorom.

V tem smislu se mi zdi, da je kustos Košan velik, svetel volumen KGLU dobesedno mislil kot cerkev: nam nekrščenim je najprej pripravil uvodni narteks, namenil avtorjema vsakemu svojo ladjo, posameznim avtorskim sekvencam posamezne stranske kapele, finalno pa ju je soočil šele na oltarju.

Hermann Falke: Ecce homo 04 (olje na aluminiju, 1979). — [Umetnikova zapuščina, Libuče.]

Premislek? Molitev? Upor?

A to še ni vse! Šele v najbolj skrivnostnem, posvečenem prostoru, za obema zadnjima predelnima stenama, prizadeven in radoveden pogled odkrije prave dragulje, svojevrstne avtorske relikvije obeh slikarjev: Huzjanovega glinenega Gnezdilca in drobno platno Nočka ter Falkejeve pretresljive objekte iz serije Ecce homo.

Kjer bi v cerkvi maševal duhovnik, nam s citatom na mogočnem, kubrickovskem monolitu govorita kar sama avtorja. In moramo ju prebrati. Molk v naslovih mnogih Huzjanovih platen šele s posredovanjem besede zazveni kot meniški molk, dotlej ekstraterestrično fetusne figure pa kar naenkrat postanejo meniške kute z velikimi, sklonjenimi glavami, še dodatno potrjene z dvema vitkima glinenima figurama/skulpturama. Premislek? Molitev? Upor? 

Prav v tem sidranju naše percepcije z diskretnimi, a strašno pomenljivimi detajli doseže kustos trodimenzionalnost samega razstavnega prostora. Kar naenkrat se zavemo, da sicer zremo v platno pred seboj, vendar nam misel sestavlja še eno sliko istega avtorja v drugem planu v novo, fascinantno linijo — čeprav je v tem nizu tu še tretja podoba drugega avtorja na drugi strani. Figura tu spregovori s figuro tam, barva najde sorodnico v drugi ladji, globina polja začne montirati nove sekvence in režirati misel. Dobesedno: podoba misli. Vidimo, kako je kustos mislil, da slikarja misliti — in kako zelo bi rad, da tudi mi mislimo z njima in z njim.

Kaj je standard dobre razstave

V dobi površinskih podob in površnih misli je to skupno prizadevanje za mislijo nekaj izjemnega. In kako tudi ne, ko pa kustos — kar izpove v študiji v katalogu — sledi Deleuzovemu ločevanju med figurativnim in figuralnim, “pri čemer figurativno izraža posredovano predstavo, medtem ko figuralno predpostavlja čisto figuro, izolirano in opredeljeno le v svoji naslikani navzočnosti, s katero se ogne reprezentaciji in zgodbi”.

Deleuze je to razlikovanje razvil ob Francisu Baconu, mojstru čiste figure — in prav Bacon je vidni vzornik obeh slikarjev. Jasno ga prepoznamo ob Huzjanovih zvitih telesih (recimo Na robu pomola) in Falkejevih škrlatnih papežih (Papež Bonifacij VIII. oznanja jubilejno leto 1968). Še bolj zares pa zaslutimo to temeljno navzočnost ob beli povezi čez lice umirajočega pri Falkeju (Ecce homo) ali ob črnem podstavku Huzjanovih kotnih prikazni.

Postaviti razstavo tako, da priznaš vse spoštovanje do razstavljenih avtorjev, obenem pa uporabiti prostor tako, da se med platni obiskovalec počuti obenem gledalec, bralec, videc in mislec — to bi moral biti standard dobre razstave. Četudi težek in poln aluzij na minevanje in smrt, je prav zaradi tega anticipiranega aktivnega mesta za mislečega obiskovalca Memento neverjetno poln življenja. Bravo!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE