Slovenske lekcije za hrvaško vladno krizo. Lahko pa vseeno greste na morje.

8.6.2016 / 06:10 1 komentar
Slovenija 2011/12, Hrvaška 2016: Tako kot Janša Karamarko bilda jastrebe. Jankovićeva napaka pa napoveduje polomijo HDZ.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Brskanje po starih mailih in priponkah iz decembra 2011 in januarja 2012 ter nato še januarja 2013 me je pripravilo do tega, da potegnem nekaj vzporednic med sedanjo hrvaško politično krizo in med ne tako davnim, a že skoraj povsem pozabljenim dogajanjem v Sloveniji pred slabimi petimi leti.

To lahko po eni strani napove, kako se bo razpletla hrvaška zgodba. Še bolj zanimivo pa je, da lahko pojasni marsikaj za nazaj, kar v času samega dogajanja ni bilo očitno.

Naj vas za začetek premamim s personificirano primerjavo: če je Petrov hrvaški Virant, potem naš Karamarko paradoksalno ni Janša, temveč Janković!

Začnimo z aktualnim stanjem na Hrvaškem: v ponedeljkovi oddaji Otvoreno na HTV ga je predstavnik srbske manjšine Milorad Pupovac označil s triado agonija–kaos–kolaps.

Natančneje je rekel takole: “Država je v politični agoniji, ki vodi v javnopravni kaos in v ekonomski kolaps!”

Že zjutraj je bilo prepozno

Ko se je po lanskih volitvah Most Boža Petrova pogajal z obema stranema — Domoljubno koalicijo na čelu s HDZ Tomislava Karamarka in koalicijo Hrvaška raste z SDP Zorana Milanovića —, nas je nekatere spomnil na Državljansko listo Gregorja Viranta (in Janeza Šušteršiča).

Vtis se je toliko bolj okrepil, ko je bil Petrov zvečer še kandidat za premierja koalicije SDP–Most, zjutraj pa je najprej tekel k predsednici na Pantovčak, nato pa opoldne razglasil, da vstopajo v koalicijo… — s HDZ!

Gregor Virant je v soboto, 7. januarja 2012 popoldne parafiral koalicijsko pogodbo s Pozitivno Slovenijo, SD in DeSUS, v nedeljo pa je že snedel besedo — in šel k Janši! Skratka: tisti, ki na volitvah obljublja novo pot, nato pa po volitvah oportunistično zaniha med levico in desnico, jo na koncu čez noč podurha na desno — a mu je za to kmalu zelo žal.

Strukturna podobnost Viranta in Petrova se tu še ne neha. Pri obeh se je relativno hitro izkazalo, da sta se odločila narobe. Partnerja od znotraj pač ni bilo mogoče spreminjati, sta zato oba začela iskati dovolj dobro priložnost, da razdreta vladno-koalicijsko poroko, dokler je še bil čas.

A časa ni bilo, ker je bilo že prvo jutro prepozno. Le kako bi se razumela Karamarko (ki mu je Petrov pred nosom speljal premiersko funkcijo) in Petrov (ki bi jo v kombinaciji z Milanovićem prav tako imel)? Tako dva podpredsednika gledata v tretjega (premierja), ki uteleša vse tisto, kar sta oba hotela biti, le da sta pot do tega en drugemu preprečila!

Alibi

No, alibi, ki je koalicijskemu skesancu prav prišel tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, je bila partnerjeva korupcija — natančneje, KPK!

Medtem ko so pri nas šele Klemenčičeva razkritja razgnala koalicijo in Virantu omogočila prebeg na drugo stran, pa na Hrvaškem koalicija poka, še preden se je njihovo povjerenstvo sploh očitovalo.

Nepojasnjena poslovanja s familijo niso ogrozila samo položaja obeh oblastnežev — namreč tedanjega predsednika slovenske vlade Janše in sedanjega podpredsednika hrvaške vlade Karamarka —, temveč v Sloveniji tudi nesojenega vodjo opozicije Jankovića.

In tu se začne zares aktualna primerjava. Če je sedanja Karamarkova reakcija na las podobna takratni Janševi — namreč bildanje strankinih jastrebov okrog predsednika brez greha —, pa je prav v usodi Jankovićeve napačne odločitve mogoče videti obrise prihodnje polomije HDZ.

Tako danes kot takrat sem (bil) trdno prepričan, da bi Janković moral odstopiti in svoj prav dokazovati na sodišču — ne pa da je na prav takrat organiziranem ključnem programskem kongresu PS samo zamrznil svojo funkcijo v stranki.

HDZ je danes — dobesedno: ker v trenutku, ko to pišem, odgovor še ni jasen — v podobni dilemi. Če bo poskušal zaščititi predsednika, bo ogrozil stranko na prihodnjih volitvah! Če ga bo žrtvoval, pa ga bo samo zato, da bi ohranil oblast — vendar samo do predčasnih volitev.

Lekcije?

Lekcije ne smejo biti personificirane. Lekcije imajo smisel samo, če so strukturne in potemtakem sistemsko uporabne.

Ker nam v Sloveniji grozi podobna mikrofašizacija družbe, ki jo je “domoljubna” koalicija v lijepoj naši uresničila v vsega šestih mesecih, si moramo zapomniti naslednje:

  • Za družbo je ključnih vsaj nekaj neodvisnih in funkcionalnih instanc, kakršne so KPK, Računsko sodišče, Ustavno sodišče.
  • Ko se začnejo oblastniki stegovati po medijih, je čas, da se oglasijo ne samo intelektualci, temveč predvsem solidarnostno mediji sami. Seveda pa morajo za to imeti minimalne standarde.
  • Ko nam začnejo ultradesničarski kolaboranti diktirati šolsko agendo, je treba na ulice in trge.
  • In nenazadnje, v parlamentu se na koncu vse prešteje, zaplete in razplete. Zato je treba presneto paziti, koga državljani in državljanke vanj izvolimo.

Če se vam zdi, da so to lekcije samo za Hrvate, pojdite mirno na morje. Če pa se vam zdi, da veljajo tudi nekoliko bolj severno, nam bo kljub poletju še pošteno hladno pri srcu.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE