Famozni 8. U3 v MG je en sam blef brez koncepta. Treba je samo prikimavati.

6.6.2016 / 06:10 Komentiraj
Problem je, da direktorica Badovinčeva pade v nezavest, čim se pojavi nekdo z “referencami”. Recimo kurator Boris Groys.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bil sem na otvoritvi famoznega, 8. trienala sodobne umetnosti U3. Tokrat pod umetniškim vodstvom kustosa Borisa Groysa. Poslušal sem njegov nagovor pred vhodom v Moderno galerijo. Pred njim pa Zdenko Badovinac, direktorico MG.

Ko ga slišiš reči, da človek še ni obvladal kozmosa, se ti takšni misleci lahko samo zasmilijo.

Človek ne bo nikoli absolutno obvladal vesolja ali kozmosa. Zato bi pričakoval od umetnikov, ki vstopajo v dimenzijo nadzemeljskega, drugačen umetniški pristop. Sebe bi morali postaviti v kozmos, ne pa da na Zemlji jokajo, kako je daleč in da ga ne morejo razumeti.

Kustosa letošnjega trienala U3 nimam za bog ve kako razgledanega, učenega. Niti za kuratorja razstave v vsebinskem pomenu naslova (ki ga je sam izbral) —  Onkraj naše oble.

Verjame vse

Direktorica MG Zdenka Badovinac verjame vse, kar reče, misli in naredi — čeprav v njenem imenu in v resnici delajo drugi. Kar pomeni, da tudi mislijo namesto nje.

Pravzaprav pa jim niti ni treba veliko misliti, ker samo postavijo svoja dela najprej na eno razstavo v MSUM, potem pa jih kustos sedanje razstave “odkrije” in prenese v Moderno galerijo, pri čemer mu pomaga z nasveti kustos Igor Španjol.

Boris Groys se je pokazal kot nekakšen psevdo znanstvenik, ki ne spoštuje niti vesolja niti raziskav vesolja. Predvsem pa ne dojema velikanskih problemov, kako se lahko kozmos sploh reflektira v dosedanji dospelosti umetnosti, znanosti, tehnološkega razvoja in nasploh človeškega humanističnega ustroja.

Človek se je v raziskovalnem smislu verjetno že iztrošil in mu niti največji teleskopi in izpopolnjeni sateliti, ki potujejo v neznane daljave vesolja že petdeset let, ne bodo bog ve kako pomagali.

Problem Moderne galerije je, da Zdenka Badovinac takoj pade v nezavest, ko se nekdo pojavi s svojimi “referencami” in za katerega misli, da se po zaslugi tega spozna tudi na sodobno slovensko umetnost. Še posebej, če mu bo sama pokazala, kaj je edino najboljše, on pa bo doživel epifanijo velike slovenske umetnost in samo prikimal, torej ubogal.

Kot kakšen mežnar

Kar smo poslušali ob otvoritvi, je bilo navadno besedičenje. Po domače se temu reče mlatenje prazne slame. Manj vljudno pa — en sam blef.

No, prav. Za govoričenje kustosov, direktoric in kuratorjev umetniki niso ne odgovorni ne krivi. Umetniki se samo podpisujejo pod svoja dela — ta pa pač so, kakršna so. Če jih nekdo hoče prepoznati “onkraj naše oble”, lahko citira Cankarja: “Daleč je videl.”

Lahko se samo čudim — namreč njegovi nekritičnosti —, koliko stvari je kurator Groys prenesel na U3 iz poprejšnje razstave v MSUM. S tem v bistvu žali témo, ki si jo je sam izbral. Če pa je to storil zavestno, dobrohotno, vljudnostno, pa se mi zdi nekakšen mežnar.

Na razstavi je nekaj dobrih projektov. Morda najboljša ali vsaj najzanimivejša je Lenka Đorojević z Matejem Stupico. Njun Nevromat se mi kot ideja in realizacija ne zdi nadaljevanje Lisztove pianistične šole, temveč njen razkroj v tehnološko smer mehaničnega klavirja, kakršnega je izumil že futurizem pred sto leti. Danes pa klavir — kot skrajno mehanicističen inštrument, ki je s svojo magnetno močjo zasužnjil največje število ljudi, kar se jih kdaj ukvarjalo z glasbo — očitno ni samo mrtev, ampak že kar na grmadi.

Liszt ni videl tako daleč. A le kaj bi rekel danes, če bi videl, kaj je ostalo od njegovega pianizma?

Plečnikova lesena maketa “katedrale slovenske državnosti”, projekt iz leta 1947, razstavljena v Plečnikovi hiši na Karunovi ulici. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Problem Uranjek in problem Plečnikovega parlamenta

Roman Uranjek je pojem sodobne slovenske umetnosti. Toliko, kot govori on, ne zmore nihče — razen med glasbeniki Tomaž Domicelj.

Uranjek je produkt kolektivizma, ki briše in seveda prikriva realne zmožnosti individualnega umetnika. To je glavna pomanjkljivost skupine IRWIN — ali pa prednost, če ima vsaka medalja dva obraza. To so v svetu opazili že pred dvajsetimi in več leti, ko so nastajala njihova najboljša dela.

Ne bi omenjal, kaj so mi govorili nekateri tuji galeristi, ki so opustili sodelovanje z njimi… Moji pogovori so bili novinarske narave — a pustimo to.

Dejstvo je, da ni vse, kar ustvariš ali si že ustvaril kar na lepem pravšnje za kuratorjevo temo. Fotografija z vkopiranim Plečnikovim parlamentom v Tivoliju, na mestu MGLC nima nobene zveze z vesoljem.

Je pa kljub temu slikovita ilustracija, da Ljubljani manjka točno to. Postavitev Parlamenta.

O tem sem pisal prvič že pred 25 leti, le da sem predlagal lokacijo bliže mestu — konkretno na mestu zastarelega (in pravkar prenovljenega) kopališča Ilirija in rekreativnega nogometnega igrišča z nekakšnimi pritličnimi zgradbami oz. podrtijami.

Seveda bi bil v Plečnikovem projektiranem parlamentu muzej slovenske umetnosti 20. stoletja. To s fotografije Irwinov ni jasno. Tako kot ni jasna prava, resnična dimenzija Plečnikovega načrta iz leta 1947 — to je 120 metrov visoka stožčasta kupola in petdeset metrov dolga zgradba.

Plečnikove ideje se je takrat ustrašil Kardelj, češ, kaj bodo rekli v Beogradu — Tito, seveda —, če bo Ljubljana imela mogočnejši parlament od tamkajšnje zvezne skupščine.

Irwin: Ljubljana. Mešana tehnika, 2016. Fotografija Jaka Babnik, matirana slika Miran Bratuš. S trienala U3 v MG. — [Fotografija: Marijan Zlobec.]

Postavitev Plečnikovega parlamenta je nujna

Še vedno mislim, da je postavitev Parlamenta nujna. Do nje bo prišlo, ko bo slovenski narod dovolj zdrav in ko se sam sebe ne bo več bal.

In kdaj bo to? Ko bodo lopovi, ki so pokradli milijarde, spregledali, kaj so ves ta čas delali. Predvsem pa takrat — ker oni zlepa ne bodo ničesar spregledali —, ko bodo družbene razmere take, da bo lopovščina v vseh oblikah pač onemogočena.

Takrat pa bo morda postala aktualna celo tema U3 pod letošnjim naslovom.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v petek, 3. junija, in posodobljen v soboto, 4. junija, pod naslovom Z U3 jutri ne bo nič bolje. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE