Če imate tudi vi dovolj “te kurčeve sodnije”, lahko greste živet drugam

5.6.2016 / 06:10 2 komentarja
Primer Šilih proti SLO kaže, da nam država sporoča to, kar nam je nekoč zabrusil Mihajlo Švabić, ko so nas gnali iz YU.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Švicarji so ta teden odprli st.-gotthardski železniški predor. Gradili so ga 17 let. Natanko toliko kot so načrtovali. Zanj so porabili 10,3 milijarde CHF. Natanko toliko kot so načrtovali.

Pri nas pa se za vsaj 50% planiranega budžeta zakalkuliramo že pri gradnji nekaj kilometrov ceste z enim viaduktom. Časovno nam projekt uide najmanj za kakšno leto in pol. In še to samo v primeru, če vmes noben izvajalec ne gre v stečaj.

Projekt kot st.-gotthardski predor bi pri nas gradili tako kot Katalonci še vedno nedokončano, pa vendar znamenito Gaudíjevo Sagrado Famílio v Barceloni: 134 let.

To, kar delamo pri gradnjah cestah in kar bomo zagotovo delali tudi pri gradnji drugega tira od Divača–Koper, pa se mi niti ne zdi najbolj zastrašujoče. Pri gradnji cest, železnic in drugih objektov vsaj nekdo nekaj zasluži. Zaslužijo izvajalci, običajno tudi podizvajalci. Še posebej pa tisti, ki prejemajo kuverte, in drugi priskledniki. Vsaj nekaj ljudi je pri tem zadovoljnih. Vsi tako ali tako nikoli ne bomo.

Razžaljena, obtožena razžalitve

Veliko bolj zaskrbljujoča stvar pa je naš pravni red. Naša zakonodaja in akterji, ki v njej delujejo in odločajo.

Govorim o kalvariji zakoncev Šilih, ki sta leta 1993 pokopala sina.

Takrat 20-letni Gregor Šilih je prišel v slovenjegraško bolnišnico zaradi slabosti in srbenja. Diagnosticirali so ga z urtikarijo in mu dali intravenzovno injekcijo zdravil, na katera pa je bil očitno alergičen. Padel je v komo, utrpel resne možganske poškodbe in po dveh tednih umrl v UKC Ljubljana.

Franja in Ivan Šilih se že tretjino svojega življenja potikata po sodiščih in poskušata dokazati, da je šlo za zdravniško malomarnost. Ne iščeta milijonov. Iščeta nekoga, ki jima bo rekel: “Iskreno nam je hudo, ker ste izgubili sina. Nismo pravilno ravnali, krivda je na naši strani.”

Vendar v tem postopku ni tako pokončnega človeka, ki bi staršem dal vsaj to zadoščenje. Nasprotno! Ko je materi enkrat prekipelo in je uslužbenki Okrožnega sodišča v Mariboru izjavila: “Dosti imam te kurčeve sodnije, prekleta država, katera ne naredi ničesar, ali se ne zaveda, da so mi ubili sina,” je mariborsko Okrožno državno tožilstvo zoper njo vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja razžalitve.

Pazite, sodišče jo je obdolžilo razžalitve! Žensko, ki je že 23 let do konca ponižana in razžaljena! Kasneje je Okrožno sodišče na posredovanje varuha človekovih pravic ovadbo umaknilo, Okrajno sodišče v Mariboru pa je nato zavrglo obtožni predlog.

Pingpong

Da so bile kršene tudi njune pravice, jima je pritrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Pa vendar doma zadoščenja ne dočakata in dočakata. Vložene vloge, zavržene vloge, ugodeno na tej stopnji, zavrženo na naslednji. Kot da so človeška življenja en sam pingpong.

V primeru Šilih vidimo, kako ponižujoče, kako nespoštljivo, kako birokratsko, kako nizkotno dela naša država z navadnimi državljani. Starša že 23 let pred očmi javnosti razgaljata svoja najbolj osebna čustva, povezana z žalovanjem. Pred našimi očmi sta se postarala. Nekoč borca, polna energije, sta postala čustveni razvalini. Morda bo treba žrtvovati še njuni življenji, morda tudi življenje brata, da bo dokazano, kdo je imel prav.

23 let! Švicarji so v 17 letih zgradili tunel, ki je največja železniška mojstrovina na svetu. Združeval bo narode, krajšal potovalne, tovorne in poslovne poti, koristil bo celotnemu človeštvu. Pri nas pa država 23 let ruši življenje družine, ki je že tako ali tako po njeni krivdi izgubila sina. Ker nihče ne prevzame odgovornosti. Ker je država vedno nad malimi ljudmi.

Vsi v Filadelfijo

V 23 letih nismo sposobni rešiti sodnega primera in si ga podajamo od sodišča do sodišča. Birokrati pa nič. Brez vsake empatije. Popolnoma vseeno jim je. Kot da bi najraje videli, da zakonca Šilih izgineta, ker jih s svojo vztrajnostjo nenehno motita in kalita njihov mir.

Veste, na kaj me spominja tak odnos države? Na tistega, ki je rekel: “Če Slovencem kaj ni všeč, naj grejo v Gradec ali Filadelfijo.” To nam je leta 1990 zabrusil Mihajlo Švabić, mitingaš in jurišni privrženec Slobodana Miloševića. Leto pozneje smo se odcepili od Juge, dve leti po tem pa se je začela kalvarija družine Šilih.

Država nam v resnici skoraj vsak dan sporoča nekaj zelo podobnega. Če nam tukaj ni všeč, lahko gremo drugam. Bog ji odpusti, saj ne ve, kaj dela!


Sodbo ESČP v primeru Šilih proti Sloveniji si lahko preberete na tej povezavi.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 4. junija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom 23 let!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE