En-Knap v Španskih borcih: Zakaj ne padeš, če si z glavo dol?

V Ljubljani deluje ustanova, ki svoje člane in članice izbira na mednarodnih avdicijah — pa ni slaba banka. V Ljubljani gara kolektiv, kjer se med delovnim časom z vso silo mečejo po tleh — pa nihče nikogar ne toži zaradi nasilja. V Ljubljani obstaja skupina, ki jo že deveto leto s trdo roko vodi isti mož — pa ni mestna občina.

En-Knap je mednarodna plesna skupina, doma v Španskih borcih. S Slovenijo ima opraviti le toliko, kolikor je edini stalni repertoarni ansambel za sodobni ples. A v resnici so njegova obzorja — kot temu pravijo v rudniških rovih, odkoder črpa svoj večni navdih ustanovitelj, umetniški vodja in direktor Zavoda En-Knap Iztok Kovač — veliko globlja in daljna: segajo namreč globoko in daleč v prostor in čas.

Vrtoglavi ptič je pristal

Odkar sem ga videl v zamahu sokola na vrhu trboveljskega dimnika v filmu Vrtoglavi ptič, verjamem, da Iztok vidi dlje. Zato ve, kdaj se je treba okrepiti s kolektivom in kdaj konsolidirati v ustanovo; kdaj s trumo zasesti stavbo in kdaj s trupo kreniti po svetu; kdaj pripeljati najboljšo tujo prakso in kdaj tvegati novo gaz po nedotaknjenem domačem celcu.

Še več, Iztok Kovač ve, kdaj je treba misel sprožiti v telo in kdaj zamah nadaljevati z mislijo. Zato tudi sam, kot plesni laik in analfabet, na odru in med občinstvom Španskih borcev najdem motive, ki prožijo misel in mobilizirajo akcijo. Zadnjič prav minuli četrtek, ko nam je kolektiv En-Knap ponudil double-bill: najprej 35-minutni Lup lupa (koreografov Guya Naderja in Marie Campos), nato pa še 40-minutno Perlo (koreografinje Adrienn Hód), oboje pod skupnim naslovom Zamah na robu.

Slovnica umetnosti

Če velja, da obiskujemo razstave, gledamo filme, beremo knjige, hodimo v gledališče in poslušamo glasbo, pa se vendarle relativno redko zgodi, da doživimo umetnost v živo — ali če hočete, da uživamo umetnost.

Prve pol ure me sili, da Lup lupa definiram natanko tako: kot izkustvo umetnosti v živo. In to v vsaj treh pomenih. Prvič kot demonstracijo tega, da se dá iz posameznih elementov — svetloba, zvok, glasba, gib — ustvariti nekaj, kar presega vsoto delov.

Drugič, da četudi ne poznaš notranje slovnice posamezne umetnosti (v tem primeru sodobnega plesa), kot gledalec doživiš impulze, ki te temeljito premaknejo (ganejo in zganejo) v tem, kar sicer misliš, da si.

In tretjič, da ravno s tem, kolikor gre kot specifična umetniška praksa dovolj daleč po svojem robu, se ples dotakne tudi drugih umetniških praks (filma, gledališča, slikarstva), jih s tem evocira in dokaže nasebnost umetnosti kot take, njeno hkratno posebnost in občost, partikularnost in univerzalnost.

Vrteča se luč

Naj poskusim opisati samo začetek. Na dnu praznega odra se pne vbočeno platno. V ta prazen prostor vstopi moški (Luke Thomas Dunne) in se popolnoma mirno, nonšalantno sprehodi do srede odra, kjer s tal pobere luč na dolgi vrvi. Začne jo vrteti. Zvok vrtenja je tako spretno ozvočen, da pomislimo, da je svetilka hkrati tudi mikrofon, saj se zdi, kot bi se z vedno večjo hitrostjo vrtenja krepil tudi šelesteči šum švigajoče svetilke.

Vrteča se luč povzroča več hkratnih učinkov: iz posamične pike se v temnem prostoru postopoma spaja v krožnico, s premiki pozicije ciklično osvetli obraz in telo plesalca, nas tu in tam zaslepi s svojo pojavo med njim in nami, predvsem pa na platnu v ozadju zarisuje kombinacijo same sebe, svoje sence in sence telesa, ki jo vrti.

V kombinaciji z naraščajočim zvokom se v nekem trenutku zavemo, da je človek samo z vrvjo, svetlobo in zvokom na platnu za sabo ustvaril videz — kaj videz, pravi privid in prisluh! — vlaka. Z vsem, kar k železniški (pris)podobi sodi: sunkovito klopotanje koles po tračnicah, šviganje oken osvetljenih kupejev skozi mrak, sence potnikov…

Edino, česar ne moremo ugotoviti, je to, ali smo gledalci na vlaku in zremo skozi okna ven ali pa gledamo potnike od zunaj. Mar sploh obstaja boljša metafora za umetniško izkustvo od te, da ne veš, ali si not ali zunaj? Ali te pelje v daljavo ali polzi mimo tebe? Gre za metaforo, s katero se vlak približa filmu, oba pa življenju samemu.

Ko si na robu

Ko je oder enkrat vzpostavljen, scena pa etablirana — v filmu bi temu rekli establishment shot —, se predstava lahko začne. In to kakšna! Loop de loop (kot se glasi izvirni naslov), razumem ravno v dvojnosti letalskega, torej motoričnega lupinga — ki nas je kot otroke vedno fasciniral z vprašanjem, ki smo ga terjali tudi od Zemlje same: zakaj ne padeš, če si z glavo dol? — in avdiovizualnega loopa, zanke, zaradi katere se lahko v nedogled vrti ista sekvenca motivov.

In ko se na hipnotično repetitivno glasbo Miguela Marina plesalci lotevajo individualnih in kolektivnih lupingov, jim z naših trdnih, negibnih sedežev vztrajno zastavljamo prav to vprašanje: zakaj ne padeš? Toda z gibom za gibom, z zamahom za zamahom se začne nekaj porajati tudi na naši, občinski strani: ta tleskne s prsti, drugi začne z nogo cepetati, tretjemu glava kar sama rahlo pokimava…

Zganili so nas. Prebudili naša čutila in misli.

Ko si na robu, je včasih že en sam zamah dovolj.