Molly Bloom je rekla Matjažu Pikalu, da hoče 20 let Beletrine. In res!

Založba Beletrina, verjetno najboljša slovenska založba, kar zadeva literaturo, obeležuje 20-letnico obstoja. O jubileju sta na včerajšnji tiskovni konferenci na sedežu Beletrine na Kersnikovi 4 govorila Mitja Čander, direktor založbe in urednik, ter Aleš Šteger, strokovni vodja založbe, urednik zbirke Koda in vodja festivala Dnevi poezije in vina.

Mitja Čander je lahko ponosen, da se mu je uresničil založniški in kulturni projekt, o kakršnem si pred 20 leti ni upal niti sanjati.

Beletrinina bilanca je naravnost epohalna: 402 knjigi v redni zbirki Beletrina, blizu 50 knjig v žepni zbirki, družboslovno-humanistična zbirka Koda, zbirka Posebne izdaje, Časopis za kritiko znanosti (ČKZ), zbirka Claritas, zbirka Scripta, spletni časopis Versopolis, spletna stran AirBeletrina… Skupaj kar 1.040 publikacij vseh tipov in vsebin ali v povprečju 50 na leto.

Dvajsetletnico praznuje tudi festival Dnevi poezije in vina, nekaj manj pa festival Fabula — literature sveta.

Aleš Šteger napoveduje dvodnevno praznovanje 20. in 21. maja v Ljubljani, Gorici, Novi Gorici, na Ptuju, v Krškem in Mariboru, V Ljubljani bo vrhunec v okviru Študentskega kampusa kot zaključno praznovanje z odprtjem razstave ilustracij iz knjige Samire Kentrić Pismo Adni (ob 20:00) in s koncertom 21. maja pri Pivovarni Union (ob 21:00).

Fundacija Rudija Šeliga

Beletrina se bo v soboto, 14. maja, spomnila pokojnega pisatelja, dramatika, nekdanjega kulturnega ministra Rudija Šeliga.

Takrat bo začela delovati Fundacija Rudija Šeliga, poimenovana po pisatelju in dramatiku (1935–2004), ki bi 14. maja praznoval 81. rojstni dan. Ob tej priložnosti se bodo v knjigarni Konzorcij ob 11:00 na spominskem dogodku zbrali sin Rudija Šeliga in ustanovitelj Fundacije Aleš Šeligo, njegovi prijatelji in sodelavci Niko Grafenauer, Dušan Jovanović in Milena Zupančič, ki bo interpretirala odlomke iz Šeligovih dramskih tekstov. Dogodek bo povezoval urednik založbe Beletrina Mitja Čander.

Istega dne bo ob 20:00 na 2. programu TV Slovenija predvajan TV film po Šeligovi literarni predlogi Triptih Agate Schwarzkobler (1996, režija Matjaž Klopčič).

Molly Bloom je rekla, da hoče. Pa Aleš Debeljak bi tudi bil vesel.

Matjaž Pikalo je v zbirki Beletrina izdal svojo prvo pesniško zbirko Bile, ki je izšla decembra 1996 pod zaporedno številko 2. Po 20 letih pa je Študentska založba v isti zbirki včeraj izdala Pikalovo drugo pesniško zbirko pod naslovom Rekla si, da hočeš — in pod številko 402.

Razlika je očitna. Treba je razumeti pesnikovo dozorevanje, nov pesniški pristop, brušenje snovi in forme, iskanje ravnovesja med “vsebino in obliko”, nastajanje nove klasike. Kot se za dobro poezijo spodobi.

Urednik Čander je včeraj povedal, da so pred 20 leti ob izidu Pikalove zbirke močno praznovali. To epikurejstvo verjetno še pride na vrsto — verjetno prihodnji teden. Še posebej, ker je pesniški zbirki Rekla si, da hočeš dodana zgoščenka Luč in glas z uglasbljenimi pesmimi avtorja samega. Kot je že dolgo znano, je Matjaž Pikalo namreč tudi glasbenik.

Pikalo je pravzaprav pesnil pod vplivom svojega najboljšega prijatelja, pesnika Aleša Debeljaka, ki je nedavno tragično preminil v prometni nesreči.

Pikalo je na predstavitvi razlagal, kako ga je Debeljak pesniško vzgajal in kako je hodil ponoči po Barju s psom na vrvici in s svetilko na čelu in razmišljal o svojih pesmih, jih v spominu pilil in oblikoval do zadnjega detajla.

Pikalo je to zbirko napisal bolj spontano, kot so se mu tudi porajale vsebine in forme, zato ni bilo več potrebno toliko naknadnega piljenja.

Pesniška disciplina

Kakšna je Pikalova poezija? Zakaj je za naslov vzel zadnji stavek iz notranjega monologa Molly Bloom iz Joyceovega Uliksa? Zdi se, da ona hoče bolj v njegovih sanjah kot v resnici.

Pikalo se je pesniško discipliniral. Struktura, oblika in dolžina pesmi je bolj klasična, pogojno rečeno prešernovska… Vsaka pesem je sestavljena iz različnega števila štirivrstičnih kitic, ki pa nimanjo strogega metruma, niti ritma, še manj rime. Prozaičnost in metaforičnost se valita iz ene kitice v drugo, odvisno od intenzivnosti, gostote in dolžine prispodobe.

Tako so nastali Pikalovi “repati sonetoidi”. Literarna teorija bo morala ta termin še nekako posvojiti v svoj nezmotljivi besednjak.

Zbirka je formalno razdeljena na dva dela, dva sklopa, kot da bi šlo za dve zbirki: Oči morja in Sneg do nižin. Pikala zanima Odisej, njegovo vračanje k Penelopi, še bolj pa kitajska zgodovina in precej skrivnostni Lu Čing Las iz prve polovice 5. in druge polovice 4. stoletja pr.n.št. Kitajski filozof in pesnik je bil Platonov sodobnik. Njegovo filozofsko mišljenje temelji na ideji per se: da bi jo uzrli — ali slišali —, je potrebna luč. Ideja po njegovem prebiva v skrinji (votlini), ki jo moramo odpreti, da bi nas razsvetlila. Lu Čing Las je gojil tudi veščino namiznega tenisa.

Večina pesmi na zgoščenki je Pikalovih, ena pa je Prešernova (Kam?), ena pa Ježkova (Prižgimo luč!). Posneta je bila zelo pesniško — v kopalnici na Ulici bratov Učakar 62 in v kleti pod kavarno Evropa. Pikalo kot pevec rahlo fuša, ima površno pevsko tehniko in nešolan glas, vendar ima dobro, se pravi razumljivo  dikcijo. Njegove pesmi so pevsko bolj spevne kot natisnjene, kompozicijsko pa so bolj začetniško deklamatorične. Četrti razred nižje glasbene šole.

Opomba: Tekst je sestavljen iz prvotno objavljenih tekstov na avtorjevem blogu pod naslovoma Dvajset let Beletrine in Matjaž Pikalo z Rekla si, da hočeš (oba v torek, 11. maja). Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.