Bedni delodajalec: Plus, ki mu rečejo plača. Minus, da ti nekdo odreja čas.

7.5.2016 / 06:08 1 komentar
Kako mi gre na živce zapoved: vse za biznis! Šefi se ne sprašujejo, v čem je dobrobit zaposlenih. Kaj pa, če pregoriš?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če si zaposlen, imaš boniteto, ki se ji reče redna plača, obenem pa mimogrede pokasiraš še mnogo minusov. Zame je prvi in najbolj grozljiv ta, da ti nekdo drug odreja čas.

Bodimo iskreni: še zdaleč ne gre samo za delovni čas. Če si redno zaposlen, ti delodajalec odreja tudi življenjski stil. Ne moreš si po svoje oblikovati prostega časa, ampak ga je treba prilagajati biznisu.

Kako mi gre na živce ta vse prepogosto slišana zapoved: vse za biznis! Redkokateri šef se sprašuje, kakšna je dobrobit njegovih zaposlenih. Glavno, da podjetje fura s polno paro. Če kdo zaradi tega zboli ali pregori — ups, se pač zgodi.

Seveda niso vsa podjetja enaka, ampak grem stavit, da je Googlov slavni delovni prostor z igralnico in prostori za sproščanje med delovnikom redka izjema, če ne celo urbani mit. Nekatere firme delavce nagrajujejo, druge pa iščejo napake. Kje se zares začne poseganje v človekovo zasebnost in diskriminacija na delovnem mestu?

Basta

Na razgovoru za službo ne smejo vrtati vate z osebnimi vprašanji, lahko pa ti dajo za izpolnit osebnostni test. Nobene pravice nimajo, da bi jih zanimalo, ali in kdaj nameravaš imeti otroke. Ne sme jih zanimati tvoj stan, tvoje pregrešne navade, tvoje versko prepričanje itd.

Kljub temu pa se pogosto izkaže, da lahko delo(dajalec) močno vpliva na posameznikovo življenje. Te motnje so včasih mimobežne, včasih pa zelo nerodne ali celo boleče za posameznika. Poglejmo si par primerov iz resničnega življenja.

Službeni protokoli za dobrobit delavcev po mojih poizvedovanjih in izkušnjah nikoli ne delajo v prid garačem, temveč dobičku ter neprekinjenemu in nemotenemu poslovanju. To pomeni, da te lahko še tako tišči na stranišče, pa ne moreš, če je pri tvoji blagajni vrsta. Basta.

Zadnjič sem naletela na varnostnika v supermarketu, ki je neprestano nekaj mrmral. Naprej sem mislila, da se mu je zmešalo. Ker komu se pa ne bi, če bi moral cel dan stati, delovati resno in zajebano in delati — nič! Ampak zakaj bi mu potem zaupali varovanje? Postala sem ob njem malo dlje, se pretvarjala, da berem sestavine na embalaži sendviča, in ugotovila, da v bistvu moli. Če v službi nima odmora, mu za tradicionalni muslimanski verski obred ne preostane drugega, kot da si ga mrmra v brado.

Ah, ti vegani…

Nekaj let nazaj sem šla v Somerset opravljat poletno prakso v pub, ki je stregel vegansko hrano. Dogovor je bil, da stanujem v prostorih puba in delam pet ur na dan. Vse lepo in prav. Ampak potem mi je menedžer iz hladilnika (za osebje) pometal vse, kar ni bilo vegansko. Vključno z jogurtom! Ker je vseboval žive bakterije!

Razumem, da je zaprisežen vegan, ampak to je njegova stvar in politika puba, ne pa pravilo, po katerem morajo živeti vsi zaposleni. Kolegico natakarico v srednjih letih je redno spravljal v jok s pripombami o njenih življenjskih izbirah — čeprav je sam, pri šestdesetih in na redni dozi ekstazija, hodil s komaj polnoletno frkljo.

Če si vegan, na žalost še ne pomeni, da si nasploh dober do vseh živih bitij.

Gostinstvo in trgovina

Najbolj nasrkajo tisti, ki delajo v gostinstvu in trgovini. Prostih vikendov ni, so samo dolge ure stanja in vse to sranje, ki ti ga v glavo mečejo zafrustrirane stranke in zoprni šefi. Delaš v trgovini po 10 ur na dan, imaš samo pol ure neplačanega odmora za kosilo. Šefica vpraša, kako si. Poveš, da te bolijo noge. Ona pa zaključi, da moraš pod nujno spremeniti življenjske nazore, ker v njeni trgovini negativcev ne tolerirajo. Kar se zdrave pameti tiče, so utrujene noge dejstvo, ne negativizem. Šefica zahteva izžarevanje sreče in veselja non-stop.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da sama niti približno ni poosebljeni Dalaj Lama. S takšnimi ljudmi nima smisla debatirat o možnosti, da lahko sreča prihaja od znotraj in se ne izraža nujno v prisiljenem kazanju zob na stand by. 

V verigi kinodvoran v Angliji ponujajo delavcem posebno boniteto: če ti stranka v internetni raziskavi nakloni pet zvezdic, dobiš denarno nagrado. Prvi mesec se vsi robotizirano smehljajo sto na uro. Celo kolege navlečejo, da izpolnijo anketo, da bodo le napraskali kaj več kot za minimalno plačo. Potem pa se ob izplačilu plače izkaže, da je dobil bonus samo eden! Eden! In ta je nabral 20 zvezdic. Namesto črne ovce so si vodilni izbrali zlato. Ampak kaj, ko so s tem potrdili, da je vse skupaj laž. In še bolj razburkali odnose.

Ključ do sefa in srce

Nekoč se je delodajalec prav odurno namrdnil, ko sem prosila za 10-minutni (neplačan) odmor, da grem lahko v miru na kavo in čik. In sem slišala, da pa tega na razgovoru nisem omenila. Seveda, ker med debato o tem, kolikorat kdo seksa, kaj jeva za večerjo in kaj si mislim o samomoru, za to ni bilo priložnosti. To nima zveze z mojimi delovnimi sposobnostmi, kajne?!

Čeprav mi je odmor zavrnil, je verjetno vsakič, ko sem šla na stranišče, čukasto strmel za mano, misleč, da tam na skrivaj puham, ker kot uboga zasvojenka ne zdržim niti eno uro brez nikotinske injekcije.

Naj zaključim z navdihujočo anekdoto: ko se je kolegica razšla z dolgoletnim fantom, ji je šefica izročila kartico z lepimi željami in rekla, da povsem razume, če si hoče vzeti “osebni dan”. Lepo bi bilo vedeti še za kakšnega šefa, ki ima razen ključa do sefa tudi srce.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE