Fašizem je samo beseda na F: Nekaj naukov za Združeno levico
V ponedeljkovem Studiu City je beograjski književnik in publicist Teofil Pančić aktualne politične dileme reduciral na preprosto dilemo: alternativa parlamentarni demokraciji niso neposredna demokracija in delavski sveti, temveč — fašizem!
“In veste,” je rekel Pančić, “ker mi fašizem nekako ne diši, sem za parlamentarno demokracijo.”
S temi besedami bi Luka Mesec lahko nagovoril tudi tiste svoje kolegice in kolege, ki so ga po kosilu pustili na cedilu in mu spodnesli ne samo sklepčnost Iniciative za demokratični socializem (IDS), ampak — žal — tudi ravno pridobljeni pozitivni zagon Združene levice.
Tako namreč razumem temeljno dilemo, pred katero so se mladci znašli pred sobotnim kongresom v Krškem. Četudi je bila zapakirana v tri izključujoče se sklepe, jo razumem kot dilemo med tem, ali se je treba boriti s sistemom znotraj njega ali od zunaj.
VV
Četudi je dilema stara toliko kot družba in družbena gibanja in četudi so nekateri nanjo odgovarjali z napadom na Bastiljo, drugi z dolgim pohodom skozi institucije, tretji pa z bombami, se v mojih zelo osebnih spominih tej dilemi reče — dilema VV.
VV je okrajšava za “Vetëvendosje” (albansko “samoopredelitev”), kosovsko opozicijsko stranko, katere idejni oče je Albin Kurti, trenutni predsednik poslanec Visar Ymeri, imajo pa tudi aktualnega prištinskega župana, harvardskega študenta Shpenda Ahmetija.
V njihovi perspektivi se dilema zunaj/znotraj glasi: “Se borimo v parlamentu ali na ulici?” — njihov odgovor pa je: “Oboje!”
Zato na ulici varirajo cel spekter od duhovitih provokacij (grafitov, street arta, intervencij s semaforji…) do nasilnih protestov. V parlamentu pa, ko jim zmanjka besed, mečejo solzivec. Zato v zadnjih kaj mesecih ni bilo neobičajno videti poslance s plinskimi maskami, predsednik parlamenta pa je moral zaradi prešibkega prezračevanja nabaviti odsluženi letalski propeler, da je hitreje pregnal solzivec. Najprej do opozicijskih klopi, nato pa skozi okno…
Šalo na stran, Vetëvendosje ne izbira sredstev, da bi dokazala svojo resnico. In glede na to, da se zoperstavljajo asociaciji občin z večinskim srbskim prebivalstvom kot prihodnji “Republiki Srbski” v komaj osamosvojenem Kosovu in neučinkoviti vladi, imajo kar velikokrat prav.
Bes (in solze) so toliko bolj razumljivi, ker jim je po zadnjih volitvah s spretnim opozicijskim koaliranjem uspelo združiti nezdružljivo in ponuditi alternativo vladi (tedaj še Thacijeve) PDK, ki je Kosovo šest mesecev blokirala v brezvladju, dokler jih ni izdal predsednik LDK Isa Mustafa — in postal premier.
Dilema skupaj/narazen je lažna
Zakaj ta kosovska reminiscenca? Zato, ker bi Združena levica morala dojeti, da je dilema skupaj/narazen lažna — in da tudi oni potrebujejo oboje: radikalno kritične govorce in pobude v parlamentu in še bolj razigrane, duhovite, a zato nič manj radikalne ulične bojevnike. Le z enimi in drugimi bo IDS (kajti Demokratična stranka dela nima prvih, TRS pa ne drugih) dovolj močna generativna sila, da bo lahko začela združevati ne samo sebe, ampak tudi druge, sicer nezdružljive, a nujne akterje prihodnjih družbenih bojev.
Ko bo torej Luka Mesec nagovoril tovariše — dopisno, saj nesklepčnosti gotovo ne bodo ponovno tvegali, dokler ne spremenijo statuta —, jih lahko spomni na dediščino modernosti:
“Dediščino, ki ne zakriva razlike z identiteto in ponovitvijo, temveč jo povzdigne z raznolikostjo življenja. In četudi zaradi tega okvir postane bolj zapleten, četudi si delamo iluzije o soobstoju razlik, ki se pogosto izkaže za težavnega, se teh razlik vendarle polasti čarobnost nekega časa, ki jih popelje onstran vsakega gona smrti.”
F kot Foucault-in-Deleuze
Tokrat se mu za misel ne bi bilo treba zahvaliti Teofilu Pančiću, temveč — Toniju Negriju. Ta je v svojem biopolitičnem abecedariju Vrnitev te besede zapisal na koncu gesla “F kot… fašizem”.
A da ne bo pomote: ne gre za oznako fašizma, temveč za nekaj nasprotnega. “Za črko F bi lahko predlagali še drug pojem: F kot Foucault-in-Deleuze,” zapiše Negri in prav tema dvema mislecema pripiše ključno dediščino modernosti, ki se ne boji razlik.
Prav nasprotno pa vsak fašist rine v sovraštvo drugega, sankcionira nasilje kot zdravilo proti pregreham sveta, briše razlike. Sleherni fašizem, pravi Negri, destruktivno reagira na gibanje življenja, proti igrivosti in številnosti, s katero se življenje iznajdeva.
Vsakdanjost nam ponuja vedno več primerov, ko imamo opraviti z množico in njeno ireduktibilno samoto, zaradi česar rine v sovraštvo drugega, sankcionira nasilje kot zdravilo proti pregreham sveta, briše razlike, povzdiguje red nekega minulega sveta. Samota, sramota.
Ohraniti pri življenju
Tudi zato si iskreno želim, da bi Združena levica zmogla dovolj moči (ter članov in članic), da bi znala najbolj plemenito teoretično dediščino modernosti — ki med njihovimi parlamentarnimi konkurenti na žalost seže kvečjemu do modnosti, pogosto pa še do tja ne, ampak ostane nekje med pasom in koleni — združiti z dovolj bližnjimi (jugovzhodnimi, evropskimi in južnimi, mediteranskimi) praktičnimi izkušnjami.
Spojiti parlament in ulico, narediti iz knjige orožje, iz misli pa municijo, izvabiti solze brez solzivca in smeh brez smejalnega plina. Ohraniti pri življenju, ubraniti se samote in sramote. Širše ko bodo segli, bolj ko bodo v svojem iznajdevanju prihodnosti odprti, številnejši bodo in vsi skupaj bomo manj sami.