Albina Planinca so tud podcenjevali. Šah mat. Kdo je zdaj za k psihiatru?

Že kr neki časa nazaj mi je frend Igor rekel, da nej si pogledam dokumetarec Totalni gambit njegovga brata, da je govora o šahistu Albinu Planincu. I couldn’t care less za šah, ker nimam pojma. Nikol probala igrat. Ampak vem, da Cvitkoviča zanimajo odfukane življenske zgodbe, torej bi znal bit men celo všeč.

Lepo sem si odprla pivo, navila jolo in piči v šahovski svet.

Fuck, kera bruka…

Najprej sem si rekla: “Wow,” pol pa takoj: “Fuck, kera bruka. Zakaj jaz prvič slišim za tega modela?” Okej, šah me ne zanima, sam bi vseeno lahko kaj zasledila, pa mi je očitno ušlo. Ne vem zakaj, ampak jaz sem se ful najdla v njemu. Seveda sva čist drug svet, dva total različna, jaz lahk sam sanjam bit šahovski genij. Ampak kakšen morš bit to psihič, da čez dan garaš za tekočim trakom v Rogu, popoldne pa premaguješ ne vem kakšne šahovske velemojstre. Čist tko, mimogrede. Namest da bi šel na pir, grem jaz mal Spaskija premagat.

Posebnež, navlečen na svojo mamo, iz revščine, brez šole, ne glih Brad Pitt za pogledat. Bogve kok ljudi ga je melo že skoz za čudaka. Ni čudno, da se je držal zase. Al so bli pa njemu ljudje tok dolgočasni. V šoli sje spoznal šahovnico, on pa kr sam lepo dalje in kaj se zdej da iz tega narest? In je postal šahovski velemojster.

Respect!

No, tko sem napisala v sredo. Ker me je odpeljalo in sem čist not padla v tega Planinca. Vse prebrat, kar obstaja o njemu po netu. Vse komentarje pod vsakim linkom. Vse. Najdla ven partije in jih pošiljala šahistom naokol. Dokumentarec sem gledala ene štirikrat.

No, zdej po mojem že ne vem več nič.

Sam nisem dojela, da vmes, ko hočem pisat o njemu, kako se mu je zarad tekočega traku v tovarni in večnega razmišljanja o 64 poljih o vseh živih kombinacijah na koncu odpeljalo v buči, v bistvu vozi mene. Ker sem bla vmes še med pripravo knjige, nisem dojela, da je to preveč zame. Slaba poteza, bi mi rekel Planinc.

Kot zmešana sem napisala štiri dodatne zgodbe za v knjigo v treh dneh, držala niti na pet strani in za konec čakala spremno besedo od Crnkoviča. Nisem dojela, da me ma teta manija že spet ogledano. Nisem dojela, da pijem spet od zjutri do zjutri, da skor ne spim, in če že zaspim, zaspim s hrano na štedilniku in se zbujam v dimu.

Vsi mi pišejo: “Wow, druga knjiga! Respect!” Jaz pa tega respecta ne čutim. Še vem ne, da bo knjiga. Pobiramo naročila, pa sploh ne vem zakaj. Mogla bi vedet, da me vozi spet. Mogla bi čutit to.

In potem dobim spremno besedo

In potem dobim spremno besedo.

O seb pisat je lahka. Brat, kako te vidijo drugi, pa ne tok.

Da ne bo pomote, jaz mam Crnkoviča rada. In une, k jih mam rada, so deležni moje zmešanosti. Preberem in se mi ob enih zjutri zmeša in mu začnem pošiljat: “No, sej. Planinca so tud podcenjevali. Ni čudno, da se mu je utrgalo pr 35 zarad šizofrenije. Fucking genij, ne pa podcenjevanje! Poglej si rajš ta dokumentarc! Pa kdo je za k psihologu?”

Fuck. Kill me now and all over again. Trikrat je napisal, da sem fenomen, sam tistga še opazla nisem. Tko kot ne, da nisem nardila enga presledka za ločilom v tekstih. Sem pa zvedla zdej iz spremne. Pa kdo kurac se ma cajt obremenjevat z presledki? Jaz, ko mi brni po buči in sam mečem stavke ven? Resda se mi jih pol naknadno pač ne da it delat. In ne, ni, da ne cenim, res pa nisem posvečala pozornosti temu, da je blo pač za mano popravljeno. Pa berte une, k se jim da s takimi malenkostmi obremenjevat. In kdo bo mene pošiljal k psihologu?

Dobr, da mam zdej založnika, mi je napisal: “Men je top. Sem se narežal. Zadel te je v nulo.”

Spremna je super, itak. Nisem pa mogoče pričakovala take psihoanalize. In tko direktne. Sam boljše spremne si ne bi mogla želet. Dolgočasna ni, sam tok. Sicer je dobival sporočila zmešana še dva dni, pol sem se pa umirila. Ker sem dojela, da ni kriv ne založnik, ne naslovnica, ne spremna, da je problem sam v moji glavi zmešani. Cele dneve sama doma, v glavi pa brenči: “Črke, črke. Stavki, stavki. Črke.” Edini stik s svetom mi je virtuala pa pet frendov.

Mene noben ne šteka

In med vsemi temi jebami, munjenostjo, manijo, lajanjem neki naokol za brez veze, se je oglasil še jebač. Da on pride osebno po knjigo. E, ne može. Tok se mi je že cufal, da je dobil nazaj sam še: “Tam kupiš knjigo! Taaaaaam! Pa preber v zadnji zgodbi, kaj si mislim o nama!” In še z njim ping-pong s sporočili. Čeprov sploh ne vem, zakaj sem bla tok neprijazna. V bistvu:“Kaj mi motiš manijo? Ne vidiš, da ni časa ne za spat ne za jest?”

Ker mene noben ne šteka. Tko kot Planinca ni. Šele ko se je najdel v šahu in ko je začel premagovat ne vem kakšno konkurenco in se mu inteligentni ljudje niso več smejali in ga podcenjevali, takrat je šele dobil tisto samozavest. Šele takrat je dojel, da ma nek prostor pod soncem.

Posmehovanja, podcenjevanja

In tko sem jaz sebe dojela v pisanju. Mal ljudi ve, čez kok posmehovanja in podcenjevanja sem šla. In pol se nekje najdeš in kr naenkrat te začenjo vsi hvalit.

Ampak taki ljudje ostanejo sami. Planincu se je sfuzlalo pri 35 in je zaključil s kariero. Takoj ko ni več zmagoval, depra. Bil je navlečen na mamo (oh, kok znano) in sta živela do konca svojga lajfa skupaj. Umrl je v domu za ostarele tri mesce za njo. Pizda, smo navlečeni na te mame. Od Trobca dalje. (Eni bi omenli Cankarja, jaz sem na Trobca pomislila.) Šahovska zveza mu tud osmrtnice ni posvetila, pa čeprov je bil eden od naših štirih velemojstrov. Frendi so mu postavli spomenik.

In kdo bo men postavil spomenik? Presledki in pet prijateljev?

“V nadaljevanju je živel v revščini od socialne pomoči, izločen in socialno nefunkcionalen.” Sej. Šah mat.