Kviz za CSD: Koliko m² sta vredni ljubezen in skrb babice in dedka?
Kot bodoča omi ali aja — ali kakorkoli že me bo klical moj prihajajoči vnuk — ne morem mimo aktualne zgodbe teh dni. Če namreč Center za socialno delo vzame vnuka starim staršem in ju dá v rejništvo neznanim osebam, je treba primer dodobra pogledati iz vseh zornih kotov. To namreč že samo po sebi ni logično, življenjsko, razumno, razumljivo.
Najprej seveda moramo pogledati morebitne omejitve: ali sta dedek in babica v navzkrižju z zakoni, ali v resnici vzgajata otroka z vso skrbnostjo in odgovornostjo, ali sta morebiti alkoholika, ali sta nasilna, ali to delo zmoreta tudi fizično in ali vsi skupaj živijo v primernih prostorih.
Dve omejitvi sta po mnenju CSD vredni posebne presoje: da je babica stara 56 let in da imajo vsi skupaj le enoinpolsobno stanovanje.
Koliko je star človek, ki šteje 56 let?
Najprej o prvi omejitvi. 56 let.
Vse vas uslužbenke CSD, ki imate v nekem pravilniku napisano, da so to neprimerna leta za vzgojo otrok, ali ki mislite, da so to že leta, ko je treba ljudi postaviti v kot, vabim, da se mi pridružite in razmislite.
Vstopite z mano v vsakodanji poslovni tempo od 5:30 zjutraj do 23:30 zvečer. Brez popoldanskega počitka. Vabim vas ob tem še na rekreacijske teke med 5 in 8,5 km. Pa na kakšno rekreacijsko tekmovanje od 10 km do malega maratona pojdite. Vabim vas tudi na svoj vrt, da mi spomladi malo pokrempljate. Pa na nekaj koncertov, za katere ste pripravljene prevoziti vsaj 50 km. Na srečanja s prijatelji. Pa še to, da delite z mano skrb za moje ostarele starše in nastajajočo družinico moje hčerke.
Rade volje vam z vsem tem dokažem, koliko smo danes dejansko stari tisti, ki jih imate za starostno neprimerne. Kako je mogoče, da v družbi, kjer je po zakonu treba delati do 65. leta — pri čemer nas EU priganja, da to dobo podaljšamo še do 67. leta —, javni uslužbenci postavljajo take butaste omejitve?
Če to res nekje piše, naj se zakonodajalec vpraša, s kakšnimi nesmisli nam omejuje življenje. Gospe, ki delajo na CSD, pa bi na to neumnost morale že davno opozoriti tudi same.
Koliko ljubezni je vredna ena soba?
Če prav razumem, otroka ne moreta ostati pri starih starših tudi zato, ker je stanovanje premajhno. Ker je samo enoinpolsobno.
V naši državi je torej dovoljeno, da se družine, ki ne morejo priti do svojih stanovanj, ker mladi nimajo služb in ne morejo do osnovnih življenjskih dobrin, stiskajo v eni sobi, včasih celo brez lastne kopalnice, in plačujejo za to previsoke najemnine. Ne smejo pa v enoinpolsobnem stanovanju živeti dve odrasli osebi in dva majhna otroka.
Ah, dajte no! Ena dodatna soba torej odtehta sorodstveno, krvno vez, tista druga pa še emotivno? Bullshit! Koliko kvadratnih metrov je torej vredna brezpogojna ljubezen starih staršev do svojih vnukov? Je to najmanj 12 m² ali pa jih mora biti 16? In v katerem pravilniku to piše?
Res smo zabredli v birokratski gnoj, ki se mu v uradnem jeziku reče, “da gre za interese otrok”.
Psiholog, na pomoč!
Povsem logično in razumljivo se zdi, da sta stara starša po smrti svoje hčerke kot najbližja sorodnika po defaultu postala skrbnika svojih vnukov. S tem sta ju obvarovala pred še hujšimi posledicami izgube njune mame.
Po krutem umoru hčerke — ki ga starši lahko preživijo po mojem samo z izjemnim motivom za nadaljevanje življenja — se nihče ni spraševal, kje bosta vnuka prespala, kdo ju bo hranil in skrbel zanju. Gospe iz CSD takrat niso ponujale starim staršem pomoči psihologov za premostitev spremljajočih vplivov žalovanja in na novo prevzetih obveznosti do vnukov. Ne. Pomoč psihologov ponujajo zdaj. Zato, ker so jima vzeli vnuke.
Pa razumite to miselno vratolomnost, če morete.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 2. aprila, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Pomembno je, kdo ne reče nič. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
