Spoštovani! Čas je za butn-butn s Filetom in Dergijem, očetoma SLO norosti.

1.4.2016 / 06:08 Komentiraj
Butnskala je zapuščina žlahtne slovenske norosti, ki nas vedno znova opominja, da nas nista sama pridnost in pokornost.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kultna radijska igra Emila Filipčiča in Marka Derganca iz leta 1979 na Radiu Študent se je v naslednjih desetletjih rolala na Helidonovih kasetah in kot film Francija Slaka. Dve leti nazaj je Derganc izdal še strip. Pred časom je v intervjuju ugotavljal, da manjkata samo še diplomska naloga in balet.

No, morda do tega še pridemo. Med čakanjem pa se je zgodila predstava v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Prešernovega gledališča Kranj.

File in Dergi si pred 37 leti zagotovo nista predstavljala, da bo Butnskala kdaj otvoritvena predstava tako serioznega in strokovnega festivala, kakršen je Teden slovenske drame v Kranju. To je skoraj tako, kot da bi postala člana SAZU. Nagrada Prešernovega sklada — Emil Filipčič jo je dobil 2011 — pri tem še kar pomaga.

Butnjena igralska zasedba Filipčič–Dergančevi koprodukciji Butnskale v Slovenskem mladinskem gledališču in Prešernovem gledališču Kranj. — [Fotografija: Nejc Saje/SMG.]

Napol svinec, napol cvetje

Kaj ju je v napol svinčenih in napol hipijevskih časih pognalo v to skalno sektaštvo, je znano in obenem ni. Forenzično analizo prepuščamo avtorici ali avtorju diplomske ali doktorske naloge.

Priznam, da se nisem prav intenzivno potapljala v ozadja in pogone Butnskale, ki je preživela 37 let in postala bolj slavna od njenih snovalcev. Očitno sta bila dovolj intuitivna, natančna v opazovanju, improvizacijsko odprta do večnosti absurda, da se nista mogla ujeti v burko konkretnih oseb in dogodkov v času njenega nastanka. Trdita, da sta bila nagovorjena. No, ta mistični uvid je resda prišel kasneje.

Kljub temu pa je treba priznati, da je Ervin Kralj v svoji stoičnosti naravnan poetično, filozofsko in — zakaj pa ne — tudi mistično. Z uvodnimi besedami in predvsem z držo. Drži se ob strani kot pričevalec. Brez učinka in brez akcije. Se ne butne. Bôje prespi ali jih mogoče sanja.

Aljoša Ternovšek (levo) kot Bomba in Borut Veselko (desno) kot Kugla v Filipčič–Dergančevi koprodukciji Butnskale v SMG in PGK. — [Fotografija: Peter Uhan.]

Butnskalci in Frotirci

Predstava ohranja stil, ki se ga za nazaj — za 80. leta — malo sramujemo. Merim na sceno in kostume. Socialistično sivo in plastično razkošno. Celota me je spominjala na mešanico nadaljevanke Naša krajevna skupnost in prvotnih X-Filesov. “Vse je tako res. Temu ne se ne morem smejat,” je rekla prijateljica med predstavo.

Res je, vse je res. Mladi filozof s preprostimi vprašanji. Fanatiki, ki se direktno butajo. S treh ali desetih metrov. Možen je tudi levji butn. Rivalstvo med Butnskalci in Frotirci — kar zveni kot dobra poslovna ideja za prodajalce brisač —, vmes pa stekle lisice. Ko jih premagajo, se butanje neha. Takrat se fanatiki prelevijo v oblastnike. Lisic seveda ne vidimo, je pa krvavo. Pade tudi prva žrtev, Mici, sestra od generalmajorja Fanči, za katero so sumili, da je izdajalka.

Mimogrede, Mojca Partljič je iz Mici naredila mojstrovino stranske vloge. Pa ni bila edina. Predstavo prav gotovo odlikujejo igralci. Vsi liki — četudi so se skrivali nekje na koncu gneče — so bili čento per čento nenehno, vsekozi pri stvari. Užitek jih je bilo gledati. Prve osvobodilne in oblastniške vzpone spremljajo zanos in kri in moralne dileme: “Moji hčerki so pljunili v obraz. Zaradi mene,” pove skrušeni, četudi pijani Valentinčič. Pozneje “priplava” na oder gol in s škrgami. Kapo dol, Dario Varga.

Pomembna je zgodba, vživetost, veščina in doslednost norosti. Igralske mojstrovine, male in velike. Bravo igralski kondiciji, doslednosti. Ko te nekdo prepriča že samo s tem, ko prečka oder, zvedavo stoji v kotu in je v vsakem trenutku butnjeno pripravljen.

Peter Musevski kot Marjan (levo) in Dario Varga kot Valentinčič (desno) v Filipčič–Dergančevi koprodukciji Butnskale v SMG in PGK. — [Fotografija: Peter Uhan.]

Manifest na koncu sveta

Konča se s poroko — ker dober seks je rešil svet — in s spraševanjem dveh, ki sta namenjena v vesolje: kje je prvi kraj na poti do cija? Hmm, ironija na kulturalizacijo vesolja? Slovenski unikum? V zgledni realistični maniri, smrtno resno. Nič drugega ne bi imelo smisla in učinka.

Seveda me je zvijalo od smeha ob kulturnem programu, ko so po osvoboditvi spremenili ljubljanske spomenike in grad v skalo. Še obeski za ključ so mično skalnati. Vse je res in dogaja se kar naprej. Vsepovsod. Nič samo slovenskega ni v objektivu. Igra med materjo s skalo v naročju in hčerko, ki drži srp in kladivo. Vzvišena beseda teče o pomolzenih kravah. Na koncu sveta je manifest, mešanica — tako na hitro — haikuja in nô verzije, skratka vzhodnjaške eksotike in komunistične ideje.

Prava evropska predstava, ki nudi dom begajočim absurdom. Z orožjem, bombami in žico. Poenotenje simbolov lahko enačimo s poenotenjem žarnic, žic, velikostjo zelenjave…

Noro ploskali

Znamenita izreka: “Skala nam ne sme pomeniti več kot simbol. Mi iščemo tisto, kar je za skalo, za simbolom.” in: “Smo empirična družina, ki išče spoznanje v božanski svetlobi,” zvenita sodobno. Večno. Ujeta med korporacije in politiko. Hkrati pa gre za navadno zgodbo o navadnih ljudeh. Saj veste: tihih, malih ljudeh, ki se dosledno butajo za štirimi zidovi. Če poljubno in situaciji priročno zamenjaš besedi “skala” in “empirična”… Dobro jih moraš butnt in vse je lahko tvoje.

Žlahtna norost je nastala v prejšnjih časih zato, da ohrani redkost slovenska humorja in vere, da zmoremo. Biti absurdni, hja, in jasnovidni. Ne samo pridni, noro produktivni, tihi pričevalci.

Na koncu smo noro ploskali ne samo igralkam in igralcem, temveč tudi režiserju Vitu Tauferju in predvsem Emilu Filipčiču in Marku Dergancu. Očetoma slovenske norosti. Poganjalcema absurda. Ko sem gledala Dergija, se mi je oko skoraj zarosilo. Videla sem, da je bil tudi on ganjen. File je stal mirno, zbrano, resno.

Pravita, da bosta šla gledat vse predstave. Takoj sta analizirala razliko med reakcijami publike. V Kranju je bilo menda nerodno resno, Ljubljana pa je stoje ploskala.

Spoštovani, čas je, da se spet butnemo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE