Ko me na Radiu Slovenija nagovorijo hemeroidi in pesem “v ritmu do izliva”

Pred nekaj dnevi sem bil proti svoji volji izpostavljen dvema impulzoma iz avtoradia, ki ju nočem več slišati. Seveda, boste rekli, drugič zamenjaj postajo ali ugasni radio. A ker je šlo za nacionalni radio, v debato o glasbenih kvotah in skrbi za slovenski jezik vlagam predlog, da bi izrečene in zapete slovenske besede poskusili kategorizirati v klasične freudovske faze: oralno, analno, falično, latentno in genitalno.

Zakaj? Zato, da bi jih lahko ustrezno razporedili po 24 urah radijskega programa in preprečili prevelika presenečenja, tako rekoč konflikte interesov.

Da ne bo nesporazuma: ne govorim o trdi pornografiji, ampak o vsakdanjem pop mainstreamu.

Duhovitost in smrad

Splošno znano je na primer, da obstaja v ameriški filmski komediji nekaj, čemu bi lahko rekli “analna komedija”: če vidite Eddieja Murphyja, potem veste, da bo prdenja in sranja na pretek — pa naj bo on en sam en ali preoblečen v 18 različnih likov.

Če vam taka komedija ne prija, si je pač ne boste vrteli med kosilom. Če pa bi radi doživeli community experience samih prdcev, se prostovoljno odločite za najbližji multipleks. Duhovito ne bo, smrdelo pa bo.

Ko smo še hodili na oglaševalske festivale, je bila možnost, da naletiš na duhovit televizijski spot, bistveno večja, kot če danes obsediš pred ekranom. Smrdijo že, to ja, duhoviti pa niso. (“Smrdi, smrdi, smrdi” najpogosteje iz straniščnih školjk, kopalničnih odtokov in ustnih votlin.)

No, iz tistih časov se spominjam spota, v katerem je nizozemska družina krenila na pot z avtom. Ko oče prižge motor, se avtomatsko vključi tudi avtoradio. Ker nihče ne zna angleško, so na komad z radia, ki je v najbolj hard core maniri opisoval analni spolni akt, veselo migali tako hčerki zadaj kot starša spredaj.

Oglas je bil za jezikovno šolo.

Zdravniki, farmacevti, spikerji

Kaj me je torej vrglo iz tira na nacionalnem radiju?

Dve stvari. Najprej radijski oglas, ki bi na katerem od prej omenjenih festivalov morda celo prišel na shortlisto, a vam ob jutranjem sendviču ali kavi za s sabo pač ne paše. Takole gre: med seboj se pogovarjajo hemeroidi. Ko jim zagrozi nov preparat, ki bo z njimi brez milosti opravil, družno ugotovijo, da so “v riti”. In kot da to ne bi bilo dovolj, spiker na koncu pripomne: ”[S tem in tem preparatom] so vaše težave pri koncu.”

Okej, dojeli smo: na koncu prebavnega trakta!

Problem tokrat ni toliko v kreativni rešitvi — torej besedilu radijskega oglasa —, ampak v medijskem planiranju: nekako nočem, da me hemeoridi nagovorijo tik pred voditeljem ali voditeljico Dogodkov in odmevov. Mogoče bi bilo vseeno bolje, če me počakajo na letaku pri zdravniku ali kvečjemu v lekarni. Dober zdravnik ali diskretna farmacevtka pač naredita več dobrega od najboljšega spikerja.

Klen slovenski duet

Drugega primera pa ne reši noben še tako inovativen medijski plan. Peljem se zjutraj proti Obrežju, Druga jutranja kronika je že mimo, pa mi en tak klen slovenski duet zapoje — prisežem! — “ritmično do izliva”.

Se opravičujem vsem, ki poznajo ta intergalaktični hit in njegovega izvajalca. Sam sem ga slišal prvič — kar sem pripisal dolgi odsotnosti iz zamrežene domovine —, zato sem ga za potrebe pisanja tega teksta šel iskat na spletu. A sem iskanje hitro prekinil, ker mi je bilo nerodno, da bi kdo prišel mimo, kjer je vse špricalo od vsakovrstnih izlivov — samo žal ne tistega, ki sem ga iskal.

Tako še danes ne vem, kdo me je s svojo vulgarnostjo osrečil tistega jutra. Vem pa, da je bila moja prva asociacija prav na zgoraj omenjeni TV spot. Le da se v tem primeru nihče ne bo mogel izgovarjati na to, da gre za domorodcem nerazumljiv jezik in da zato veselo kvantajo in bentijo v njim neznanem hardcoru.

“Cut the shit!”

Ne. Tukaj govorimo, pardon: pojemo slovensko. Predstavljati si je treba družinsko situacijo, kjer oče mami poda refren “rit-mično, rit-mično”, nato pa oba spodbudita otroka na zadnjih sedežih, češ, “dajmo zdaj vsi skupaj” — do izliva, do izliva…

Če mi bo kdo pametoval, da gre za ritem potovanja do izliva reke, mu ne bom verjel. Zlahka in celo z resnim spoštovanjem kupim “drek”, kadar ga v svojo pesem (recimo o politiku Gvidotu) vrine Iztok Mlakar. Enako nimam nobenega problema s “pizdarijo” iz novega komada od Siddharte.

Toda ko mi nedorasli, kvazidvoumni, a v resnici banalno vulgarni slovenski pop poeti prodajajo ejakulacijo namesto kreacije, tedaj me prime, da bi predlagal amandma, s katerim bi jim namesto nacionalne/jezikovne kvote raje predpisal kvaliteto — ali pa bi jim vrnil davek na šund!

V slovenskem javnem prostoru že dolgo ni bilo toliko svetohlinstva in prozornega izlivanja nočnih kvotnih predvajanj v žepe tistih, ki so obtičali med oralno in analno fazo.

Zato bi se moral najti nekdo, ki bi z enako odločnostjo, kot je to za debato o beguncih storil Matjaž Gruden iz Sveta Evrope — ko je Nataši Štefe na Valu 202 rekel: “Ne gre več za sovražni govor. Gre za sovraštvo.” —, povedal svoje tudi slovenskim sintetičnim štepalcem songov: “Cut the shit!”