Strah pred begunci (1.): Fear is in the eye of the beholder

7.3.2016 / 06:10 Komentiraj
Refugees welcome, refugees raus. Ni se nam treba bati, lahko pa nas skrbi. Begunska kriza sama — in govorjenje o strahu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Strah me je pajkov. Nasploh žuželk, ki se mi zdijo prevelike za naš civilizirani, higienizirani biotop. Strah me je kač. No, v bistvu se mi bolj gnusijo. Pa saj so samo v terarijih. Strah me je tudi neznanih psov večjih pasem, ki se mi bližajo in me gledajo kot plen. To je travma iz otroštva, ko me je dve, tri leta starega proporcionalno velik pes prijazno polizal po obrazu in sem se dolgo jokal.

No, to. Strah me je, ker mislim, da me gledajo kot plen. Mogoče pa si samo želijo, da bi jih počohal in jim dal priboljšek.

Fear is in the eye of the beholder.

Šalo in travme na stran. Strah — družbeni, kolektivni — je danes aktualen zaradi beguncev. Vsi govorijo o strahu. Vsi. Tisti, ki se jim begunci zdijo dobrodošli, in tisti, ki jih nočejo videti. Pa tudi tisti, ki bi to situacijo morali obvladati pragmatično, brez čustev.

Problem ni v tem, da je ene strah in da drugi strah minimalizirajo. It’s only human. Oboje. Problem je v tem, da vsi govorijo o strahu.

Refugees welcome. Refugees raus.

Zagovorniki refugees welcome pristopa pravijo, da je strah pred begunci nesmiseln, ker niso realna grožnja. Sicer milostno dopuščajo možnost, da je nekatere ljudi beguncev strah, ampak to interpretirajo kot votlo, nagonsko, ne- ali nadrazumsko, podzavestno, emocionalno reakcijo domnevno nižjih, neozaveščenih državljanskih organizmov. Ta tipično slovenski prastrah pred tujim in tujci bi lahko odpravili z racionalnim spoznanjem in razumevanjem situacije, pravijo. Pa tudi z empatijo. Kar bi bilo spet čustveno.

Argumentativna strategija beguncem prijaznih Slovencev je nedosledna, nepoštena, neučinkovita. Človeka, ki ga je strah — ali ki misli, da ga je —, ne provociraš in ne nadiraš. Predvsem pa ni prijazna do beguncem neprijaznih Slovencev samih.

Izrecno poudarjam, da mi je žal, da probegunski tabor ni prepričljivejši od protibegunskega. Čeprav ene in druge enako težko gledam, ko sieg-heilajo na Kotnikovi, sem načeloma na strani prijaznih in naklonjenih.

Ampak lahko je imeti načela in simpatizirati na daljavo, kajneda. Mislim pač, da je sočutje in zadržano zavedanje problema — tega konkretnega in nasploh — del univerzalne civilne drže, ki normalnemu človeku prepoveduje, da bi se delal indoletnega do ljudi v stiski. Kdorkoli že so.

Na mejo in v azilne centre pa kot prostovoljec ne grem, ker imam dovolj dela in skrbi sam s sabo in s svojimi bližnjimi. I have a life — in moj life pač nima veze z begunci. Pa saj je tudi z marsičim drugim družbenim in političnim nima, ker hote in nehote živim na distanci in sem s tem zadovoljen. Se opravičujem.

Strah in zaskrbljenost

Zagovorniki refugees raus pristopa pa govorijo o strahu. Njihov domnevni strah je argument, če ne že kar kronski dokaz za nedobrodošlost beguncev. To stališče se jim splača. Vidijo, da se strah širi — ali, bog pomagaj, da se širi vsaj govorjenje o strahu. Vidijo tudi, da več doslej neodločenih/neopredeljenih ljudi prestopa v njihovega kot pa v refugees welcome tabor.

Ali je ljudi upravičeno strah, da se bo tudi v Ljubljani ponovil slivestrski Köln? Ali je ljudi upravičeno strah, da bo nepotešen in dezinhibiran begunec tudi na kakšnem ljubljanskem bazenu posilil 10-letnega dečka? Ali je ljudi upravičeno strah, da bo šest begunskih mladoletnikov kvarno vplivalo na kranjske vrstnike ali vsaj porušilo vsakdanjo rutino njihovih staršev?

Osebno mislim, da jih ni upravičeno strah. Jih pa lahko skrbi. Mene tudi.

Toda ali kdo sploh razume razliko med strahom in zaskrbljenostjo? Ali ni strah pravzaprav samo senzacionalističen, paničarski, podružbljeno napihnjen buzzword za zaskrbljenost?

Trdim, da v Sloveniji preveč opletamo s strahom, ker smo se po zaslugi medijev navadili na velike in težke besede. Manjših, natančnejših besed ne razumemo več. Ekonomija sporazumevanja nas sili v uporabo velikih in težkih besed, ker sicer tvegamo, da nas sogovorniki ne bodo slišali ali pa se jim z nami sploh ne bo ljubilo pogovarjati, češ, z zadržanostjo problem samo minimaliziramo.

Cela ta slovenska mentaliteta je postala senzacionalistično prilagojena velikim in težkim, usodnim, dramatičnim, celo katastrofičnim besedam.

Enter Vodeb

Če kdo skratka reče, da je strah “slaba politika” — kot je recimo dal iztočnico Marcel Štefančič, jr. prejšnji ponedeljek v Studiu City (44:46–54:44) —, refugees welcome tabor temu hitro pritrdi in v isti sapi z neznosno lahkostjo strokovnih komepetenc razloži, kako se je treba proti strahu boriti.

Razen na razprodaji rabljenih idej jaz tega ne kupim.

Potem pride Roman Vodeb, “samozvani vrač narodne nravi, nedeljski diagnostik seksistične psihopatologije slovenstva in agony aunt avtoriteta za trivialne potrebe demagoškega TV čvekanja” — kot sem ga pred leti okarakteriziral. Zdaj je s kolumno v protibegunsko fearmongerski Novi24TV.si dobil svoj naravni rezervat. V zvezi s taistim Studiom City je napisal, da je dobro in prav in razumljivo, da je ljudi strah. Ker če jih ne bi bilo, ne bi bili normalni.

No, jasno. Koga pa ni kdaj strah.

Ampak zakaj ravno beguncev? Tega naša nova Helena ne pojasni. In kako tudi bi, če pa trdi, da je “ksenofobija […] povsem legitimno in pričakovano čustvo” — ker jo pač zna razložiti z “zakonitostmi infantilne libidinalne ekonomije”, ki je za “anarho-liberalne” pač nerazumljiva “kvantna psihoanaliza”.


Nadaljevanje in konec jutri.


Strah pred begunci (2.): Kot pred pajki, smrtjo, neuspehom, pomanjkanjem…?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE