Nekoč je bila zmaga na strani pogumnih, danes pa je to dežela strahopetcev

28.2.2016 / 06:10 Komentiraj
Slovenija ima heroje. Neustrašne in pogumne, ki so se borili proti nepravičnim oblastem, nasilju, okupaciji, za svobodo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pogum so naši junaki dokazovali že v pravljicah. Peter Klepec in Martin Krpan sta pomembna junaka našega otroštva. Resnični slovenski junaki pa so se borili v resničnih bitkah po vsem svetu, predvsem pa seveda doma v 1. in 2. svetovni vojni. Pokloniti se moramo tudi borcem za osamosvojitev izpod jarma nekdanje skupne države. Vedno so se borili z zastarelim orožjem in tudi z golimi rokami, če ni šlo drugače. Vedno so uresničevali reklo, da je zmaga strani pogumnih. In da ne pozabim tudi na bojevite posameznike, ki so se borili z umom in modrostjo. Slava vsem!

Dežela brez obraza

Sto let po najhujših bitkah 1. svetovne voje in dobrih 70 let po nepojmljivem razdejanju 2. svetovne vojne, četrt stoletja po bojih za samostojno Slovenijo pa te neustrašnosti med Slovenci ni več. Postali smo dežela strahopetcev. Dežela mevž. Dežela ozkogledih, ozkosrčnih in zaplankanih ljudi — ki se bojijo celo otrok. Na poti od herojev do strahopetcev smo izgubili tudi človečnost.

Po podatkih Ministrstva za znanost, izobraževanje in šport je ta hip v Sloveniji okrog 20 otrok, starih med 10 in 14 let, ki prosijo za azil. Tega si niso želeli, niti nameravali. Želeli so v Nemčijo ali kam drugam na sever, toda zaostrena politika prehajanja mej jih je iz begunskega toka izvrgla pri nas. To so otroci brez spremstva staršev. Sami v neznani državi z neznanim jezikom. Stavim, da v življenju niso slišali za Slovenijo, dokler niso prišli sem.

Kaj čutijo, ne vemo. Kaj čutijo njihovi starši, če so še živi, pa lahko samo domnevamo. Predstavljajte si, da na poti v iskanju boljšega življenja nekje izgubite otroke. Da so prepuščeni na milost in nemilost neznanih ljudi druge vere, z drugimi navadami. Da so brez zaščite in čustvene opore v neznani deželi brez obraza.

Otroci so mali ljudje

Te dni smo spremljali dogajanje v zvezi z namero, da oblasti nastanijo šest begunskih otrok v dijaški dom v Kranju. Nekateri smo zaprepadeno poslušali odzive staršev in brali peticijo učiteljev. Ti grozijo skorajda z gorenjsko, če že ne vseslovensko kataklizmo, če vodstvo dóma nastani teh šest otrok v treh sobah zgornjega nadstropja.

Za božjo voljo! Otroci so ljudje! Mali ljudje. Nedolžni, neizkušeni, nevešči, potrebni vodenja in usmerjanja. Niso lutke, ki jih bomo prestavljali nekam v kot, ker nam odraslim tako paše. Otroci naj hodijo v šolo, naj se družijo, naj se igrajo, naj širijo svoja obzorja, da jih bomo vzgojili v ustvarjalne državljane sveta.

Kaj pa delajo najstniki?

Kadar niso v šoli in se ne učijo, najstniki običajno igrajo nogomet ali kak drug šport, razvijajo hobije, poglabljajo prijateljstva, berejo, hodijo v kino, gradijo svoj FB profil. Nekateri morajo doma tudi pomagati, da družina preživi in podobno. Res je, da včasih uveljavljajo tudi svoj prav. Trmasti so in uporniški, cepetajo, nekateri tudi pljuvajo, nekateri celo kradejo. Takšne stvari delajo vsi najstniki tega sveta.

In vendar je tiste, ki prihajajo od drugod, v Sloveniji očitno treba izolirati. Zapreti jih je treba za ograjo, da ne bi škodili našim otrokom. Še več! Za naše otroke so ti otroci smrtna nevarnost.

Miselno brezno

Če bi moja hčerka hodila v šolo, v kateri bi učitelji podpisali peticijo, da ne želijo sprejeti šestih migrantskih otrok, bi jo v tistem trenutku izpisala iz šole. Ne bi želela, da jo vsak dan od osmih do enih učijo in celo vzgajajo ljudje, ki imajo v glavah miselno brezno in so omejeni v dojemanju barvitosti in raznolikosti današnjega sveta. Brez besed ostajam ob dejstvu, da naše otroke učijo ljudje, ki so ne samo ozkogledni in zaplankani, ampak tudi brezsrčni, brez empatije in čustvene inteligence. Do otrok!

Za to je odgovorna tudi država. Najbolj. Toliko motoviljenja, različnih informacij, številk, ukrepov, koridorjev itd. so uprizorili in komunicirali, da prave resnice ne more poznati nihče. Gre za šolski primer komunikacijske nespretnosti. Pravi biser za analizo po principu “na napakah se učimo”.

Zaupanje v vodenje države je z migrantsko temo verjetno dokončno izpuhtelo. Zato je prav mogoče, da so protesti proti migrantskim namestitvam od Šenčurja pa do Logatca, od Vrhnike pa do Lenarta, v resnici le protesti proti vsemu, kar ta vlada dela narobe.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 27. februarja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Kje smo izgubili herojstvo?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE