KSEVT za Slovence anomalija, za Ruse pa prihodnost kot jablane na Marsu
“Ko sem pred 18 leti spoznal Dragana Živadinova, njegovih umetniških projektov nisem razumel. Zvenelo je noro in fantastično. Zdelo se mi je nujno, da z njim začnemo sodelovati,” pravi Igor Rudjajev.
Njegova uradna funkcija so mednarodna povezovanja Znanstvenoraziskovalnega centra za usposabljanje kozmonavtov Jurija A. Gagarina v Zvezdnem mestu. Ko sem ga pred prihodom v Ljubljano poguglala, se je največkrat pojavljal naziv “zunanji minister Zvezdnega mesta”. Končal je vojaško akademijo. Po upokojitvi je najprej delal za japonsko vesoljsko agencijo NASDA.
Ko je center v Zvezdnem mestu leta 1992 prešel izpod vojaške pod državno oblast, so se možnosti pridobivanja dodatnih sredstev za delovanje povečale. Potrebe pa tudi. Država zagotavlja plače, vse drugo pa je v Rudjajevovih rokah. Povezovanja, sodelovanja, pridobivanje in ohranjanje partnerjev. V centru je zaposlenih približno tisoč ljudi, v celotnem Zvezdnem mestu pa približno 7.000.
Toliko, da vemo, s kom imamo opraviti.
Ruski kozmonavti (z leve): Jurij Gagarin s 35-mm kamero konvas (poimenovanem po inženirju Konstantinu Vasiljevu, ki jo je načrtoval), Valentina Terješkova in German Titov. Vse fotografije iz Znanstvenoraziskovalnega centra za usposabljanje kozmonavtov Jurij A. Gagarin, Zvezdnega mesta.
Živadinovov most zaupanja
Da je Dragan Živadinov zgradil most zaupanja, prijateljstva in spoštovanja, je moral biti vztrajen. Ni se zgodilo čez noč. Ni vkorakal v Zvezdno mesto in terjal svoje. Znal se jim je približati. Med kozmonavti, direktorji, trenerji in Živadinovom se je spletla neka kemija. Tudi te vezi so pripomogle h KSEVTU in slovenskemu čudežu, čudesu kulturifikacije vesolja. Brez vladnih strateških papirjev, brez ukrepov in politične odločitve, da osvojimo Zvezdno mesto. Nor posameznik se je odločil in zagrizel in grize še danes.
Morda vam ni všeč. Ne on sam ne njegovo delo. Spoštujete pa lahko njegovo vztrajnost in doslednost. Predstava Gravitacija 0 konec 90. nad Zvezdnim mestom v iljušinu je stala toliko kot povprečna slovenska gledališka produkcija. Doma je dvigovala prah. Če sem natančna, stala je toliko kot predstava mnogih nevladnih organizacij v kulturi z do osemčlansko zasedbo na odru. Kar nekaj opazovalcev in strokovnjakov za gledališče pa je kričalo o enormnih vsotah. Mi, ki smo bili tam, smo vedeli, kako so vse skupaj naklepali.
To ni čudež, to je znanost
Pred 18 leti je Rudjajev Živadinovu povedal, da za svoje nore in fantastične projekte potrebuje Slovensko vesoljsko agencijo. O nujnosti SVA je te dni v Ljubljani prepričeval tudi ministre.
Z muzealko Jeleno Jesino sta tudi klepetala kot stara prijatelja. Gospa živi v Zvezdnem mestu in nabira osebne stvari kozmonavtov, odpisano tehniko… — skratka vse, kar ji podarijo. Je živa enciklopedija. Podatke od letnic do tehničnih oznak stresa iz rokava. Iz predmetov tke fascinantne zgodbe. Kamera ni samo kamera. Za kosom oblačila je film epskih razsežnosti.
Sodelovala sem pri produkciji razstave, zato o tem čudežu morda kdaj drugič. Vse, kar je povezano s kamerami, fotoaparati, ki so jih kozmonavti uporabljali v vesolju in za usposabljanje, me zelo zanima. Preden je velik paket pripotoval v Slovenijo, sem za carinske in še kakšne procedure morala poznati opise predmetov, vedeti, koliko kosov prihaja, koliko tehtajo.
Toda s prihodom ruskih gostov — predvsem gospe Elene — so postali več kot predmeti. Postali so zgodbe. Čeprav govorimo o tehniki, ki mi v življenju ni bila nikoli blizu, bolj nujno zlo, nenehno sprašujem. Daje me otroška radovednost.
Odkrivanje vesolja se začne doma. Na tleh. Na zemlji. To ni tehnološki čudež. Ljudi so v vesolje izstrelili znanje, tehnologija, znanost, eksperimenti, raziskave. Kamere in fotografije na razstavi so dokaz, da je prva fotografija iz vesolja Zemljane morda bolj osupnila bolj kot pa sámo dejstvo, da je nekdo bil tam gori.
Jablane na Marsu
KSEVT v Sloveniji velja za anomalijo. Rusi pa govorijo o unikatu. Ne tako dolgo nazaj so v Zvezdnem mestu začeli poleg rednih treningov, raziskav in znanstvenih programov delati tudi na izobraževanju. To je namenjeno predvsem mladim. Računalniški generaciji. Pred njimi je izziv, da jih odtrgajo od računalnikov in jim približajo vesolje. Po njihovem mnenju ima pomembno vlogo pri tem tudi umetnost. Ko to pišem, 39 slovenskih otrok blizu Moskve odkriva Zvezdno mesto.
Seveda gre pri vesoljskih poslih za nadzor, razvoj, denar, varnost, tekmo. Zato je toliko bolj osupljivo poslušati direktorje programov centra v Zvezdnem mestu, ko govorijo o pomenu umetnosti. Ko sem jih poslušala, me je prešinilo, kako bi bilo, če bi bili v tem spoštljivem vzdušju navzoči tudi slovenski politiki. No, dva so Rusi v Ljubljani obiskali in se odlično ujeli. Če povzamem Igorja Rudjajeva, je vse možno. Tudi cvetoče jablane na Marsu. Recimo.
Zakaj takšno čudenje nad kulturifikacijo vesolja? Meni osebno se zdi ideja, da umetniki snujejo Slovensko vesoljsko agencijo, noro dobra. In kot se spodobi, imamo tudi prvo slovensko kandidatko za vesoljsko misijo. Umetnico, seveda. Plesalko in performerko.